Zasadil sadiko je stari Breščak
v Dobravljah – hruško, ki še vedno rodi –
visoko, mogočno in kleno stoletno drevo,
sredi »Ograde«, na sredi vetrovne vasi.
Iz kraja krivic pred vaščani je moj ded vstal
se vrasel v mogočno deblo rasti,
da bi po šegah prednikov iz Kozjepare
svoji družini krivico s pravico zravnal
- kar Bog je združil
v mizerjo in bedo, brez milosti,
ki jo je v grlo potisnila slina pelina
po brazgotinah deda, kmeta trpina.
Last domačije so že skoraj vzeli biriči.
Poplačan je dolg. Zorana je »Ograda«.
Hiša je drugič zgorela in je obnovljena.
Gospostvo se je skrilo v svojem grehu
pod soncem svobodnim
in petjem rajskega ptiča.
Še živi retorika čebljanja številnih otrok
z izmenjavami zatočišča iz roda v rod.
V mogočni podobi sivolasa hruška stoji
in vrašča v sebi grenkobo pelina,
na križpotju dedovih razhajanj in vračanj
v deblo spomina, ki ga je rast vase sprejela.
Med veje priviharil je duh moža.
Zaplapolal je zmagoslavno. Potno čelo
in utrujen dedov smehljaj obide vrt,
došteva leta s strahom dvomljive vere,
da ne bi ushanilo drevo.
Beli cvetovi z vej dotikajo obzorje .
Tu vlada tihoten mir,
pod košato krošnjo zori letine svet
in se pod težo sadežev drevo šibi.
Čudež, od zarje umit svet preseneča
kakor čmrlj, ki leta s cveta na cvet
po zelenolistnih rožnih poteh.
Čas dedove molitve v preteklost zasije
in se v belo golobico sprave spremeni.
Grem mimo in vprašam veter: »Kdo si?
Si glas deda Breščaka? «,
ki ne klone, le v drevesu ječi,
vipavski burji že stoletje kljubuje,
prezebel vztraja moj ded,
ki v drevesu domuje.
Drevo je duša postalo, meri razdalje moči
s rokami deda, ki ga med nami več ni.
Polno ponižanj, trpljenja in gorja,
ohranja spomine na njegovo ljubezen,
črpa življenje iz grude in njenih globin,
ohranja zeleno podobo iz znoja,
solz in zemlje dedovih bolečin.
Zasadil sadiko je stari Breščak
