Ko mrak spusti se nizko
in okrog vseh vogalov dol tišči.

Ko okus v ustih vlecljivo težko
in nemočno skorajda kriči.

Ko že bezlja vse brezvoljno
in nemalokrat nejeverno poči.

Brezglavo deluje in neokretno
si meče poslednji pesek v oči.

Takrat stori se nežno in milo,
kot še zadnji klic domačih zvonov.

Prebudi se z vso domoljubno silo,
Slovenec, Slovenka, brez okov...

Klavdija KIA Zbičajnik