Zelo lepo je pri nas,
da, treba je priznati,
prelepo je,
sreča se lahko kupi,
na vsakem vogalu,
da tako je pri nas.

Pridite k nam,
vsi pridite,
vogali čakajo
na vas.

Nekdo jo je ljubil
z zlomljeno krvjo.
Mislila je,
da se bo zravnal,
pa ga je veter
pripogibal naprej,
da je ostal pri tleh.

Ob njem je rasla,
brez njegove podpore,
brez njegove odločitve.

V venah je čutila
toplo kri
in se spreminjala
v bilko.

Sem kot vodnjak:
globje, globje greš -
več ljubezni je.

Sem kot morje:
daleč, bolj daleč greš -
ljubezen bolj širna je.

Sem kot nebo:
višje, višje greš -
ljubezen bolj čista je.

Ljubim te,
ti pomeniš mi vse!
Ljubim te - in odrekam ti se!

Dovoliš intervju?
Sem humanist, etik, filozof in strateg
posebne vrste, s častnim doktoratom.
Specialist za grozo.
Rad bi napisal esej o bitju groze.
Nisem Slavoj Žižek.
Neoporečen DNK sem,
aristokratskega duha.
Nimam zajčje ustnice,
večprstne roke,
pesticidov v telesu,
Alzheimerjeve bolezni,
Parkinsona ali dednih
degenerativnih sprememb pameti.
Tudi nisem potomec ali vzorec
nečastnega vlačugarstva.

Po polju hodim,
ko umika se tema,
ko umika se noč,
prihaja svetloba in sonca moč.

Bila bi čebela,
da na dehteče cvetje bi poletela,
bila bi veter,
da zlato klasje bi objela…

Nad mano oblaki temni so
in ptice se nizko spreletavajo;
ne, dežja še ni,
je le solza, ki mi po licu polzi.

Ob odprtem oknu ležim
sama na mehki postelji,
nočna sapa mi nežno
prek golega telesa gre,

solza kane iz oči
in me boli,
ker dala sem ti svoje srce,
ker telo mi le zate gori,

ker v mislih mojih si le ti.
Tako mi je, kot da sem izgubila srce,
kot da izgubila sem sebe,
ki sem prej sama dovolj si bila.

Začetek je bil ves plinast in prašen,
povezan z razjedajočo osamljenostjo Boga
sredi izmeničnega anoreksičnega
in bulimičnega stanja vesolja,
ko še ni bilo na čustveni ravni
karmezinske barve in morske svile,
da bi ustvaril človeka z razlomljenim
hlebčkom kruha v rokah.

Z enim samim zamahom
je Bog iz uničujoče črnine
in odrešujoče beline
ustvaril radodarnost in izostril
svoje sposobnosti.

Dobra volja in nasmeh,
za veselim licem skrivam greh.
O vsem molčim in raje lažem,
če je treba s prstom nate kažem.

Noben ne vpraša kako mi je,
če je v meni kaj ljubezni še.
A le jaz vem, da še ljubim,
in te v sanjah vedno snubim.

Minila so že leta od tedaj,
a še vedno upam v najin raj.
Ko pokičeš vprašanja ni,
k tebi se mi takoj mudi.

Čez vzvišene krasote gorskih grebenov
je naslonjeno jutro na sive grmade,
ki jim nad stezicami in skalami
vladajo dvorci orlov in ptic.
Preskajujejo jih srne, jeleni in gamsi,
ko me vzdrami biserni kolibrij med cvetovi,
ki jih oplajajo vetrovi s prašnikov na pestiče.

Vid se razmakne in zastane predkorak.
Izzveni pokrajina v glasu pastirja v dolini.
Pogled svetlobe se potopi v bok telesa
in tone v strjen kopni svet valov,
slečen slasti presije opojno občudovanje
z nezaznavno snujočo mističnostjo in očaranostjo,
ki jo pije in razgrajuje kamnolom mojih oči
skoz strukturo ostrih zob, brez jezika.

(Iz cilusa pesmi posvečenih igralki Emi Starčevi)

Tvoja mati Terezija Breščakova
je imela prav, ko je trdila,
da je zemlja ploščata,
ko je videla tebe na odru
izbrušeno v službi besede.
Besede so bile kakor tople tekočine,
gibi kakor zibanje kraških borov v burji.

Kako mogočna si bila v prostoru
svoje utesnjenosti in svobode,
kako se je tvoj neomejeni prostor
skrčil na stene tvojega duha.
Bila si kakor samotna gmajna,
kakor arhitektura očeta Kraševca,
podobna razkošnemu hrastu.
Tvoje notranje oko je odpiralo
zunanje oko - zenico gledališča v svet.
Kako si zmogla toliko notranjosti
prenesti med svoje ljudi?

Draga,
snežna belina tvojih
kristalno upadlih lic,
me spominja na čase,
preživete v imaginarno,
steriliziranih občutkih,
tvoje sprenevedajoče se duše.

Tvoje prazne oči,
so trden argument pečatu,
ki zapira vrata možnostim,
ki so mi na voljo,
da bi sprostile
in zbudile pošast v meni.

Spoštovano uredništvo Pozitivk - v imenu prijateljstva in podpore uredništvu, smo vsak na svoj lasten način napisali nekaj verzov - naj vam polepšajo dan in dajo novih moči za hojo naprej, hojo, pri kateri imaš občutek, da ji slediš z vso svojo polnostjo.

Uredništvo Pozitivk
s srcem spremlja vse strani,
misli polne »spremenljivk«
s slikami obogati.

Kot da bere misli naše
in spoznanje duše gleda,
zraven slika kot res paše,
da v srce se je zaveda...

Igor, Nina, Gape, Aleš...
kaj počeli bi brez vas?!?
Vem, da Pozitivke keš
rabijo in ves vaš čas!

Včasih se je vprašala
ali je v njej skrita kamera,
ki odslikuje žensko v njej.
Ni se še pretipala do obisti,
da bi vedela za vse sončne pege
njenega notranjega ognja,
ki zažiga in lušči kožo njeni duši.

Včasih se je vprašala,
če je zaljubljena
in kako je s tisto kamnito arkado
nad železniško progo,
pod katero se je poljubljala,
ko se je skoznjo pretakala razgaljena
vroča kipeča ženska lava,
medtem ko je zgoraj drvel vlak
in nihče v njem ni mislil na ljubezen,
razen nje, ki je izumljala inovativni
ljubezenski eksperimetnt
in razsikovala žensko v sebi.

Dan za sanje, dan za želje,
dan, ko nevarno v zraku tli,
iskrica dovolj je, da strašno zagori
ogenj neukrotljivi, neustavljivi.

V tej svetlobi magični
osvobodil se golob je sivi,
lepi, slastni, sladostrastni….
in je našel pot do nje:

bele, nežne golobice.
Sta se stisnila, se ljubkovala,
se ljubila, več ustaviti nista znala -

Za seboj te zaslutim,
začutim že na vratu
toplo tvojo sapo,
da vztrepeta mi duša in telo.

Še tesneje približaš se,
nežno odmakneš dolge mi lase
in mršavica sladka
po hrbtenici navzgor mi gre.

Z vsakim delčkom hrbta belega,
ki v obleki odprti luni se smehlja,
te čutim, te kličem, te vabim,
tvoje nežne roke, tvoje tople, vlažne ustnice...

Venijo rože.
Venijo deklice.
Veni srce.

In pride čas,
ko se zdi mi,
da venem tudi jaz.

Takrat nate spomnim se,
dragi, hvala ti za vse!

Veš, strah me je!

Pela bova o morja globini,
rdečo nit v oceanih iskala,
pela bova ob mesečini,
se vse do vrhov Himalajskih podala.

V naročju bom tvojem sedela,
s kitaro gladila tvoj žametni glas,
dokler melodija nebo obnemela,
ko naju preglasil bo notranji čas.

A ko pod borovcem dišečim
žametna zemlja drhteča
zapoje neslišno z glasom zvenečim,
bo melodija v spominu kot sreča.

Me spremljala bo na poljani,
v vsakem vdihu bo zvenela,
ob cesti prašni in prostrani,
v potoku žuborela.

Darinka

Okušam te in vonjam tvoje telo,
dlake goste me mehko božajo
in potna koža tvoja me hladi.
Kako pašeš mi!

Začuti moje telo tesno ob sebi -
voljno, toplo, mehko, nežno -
Ležim vso noč ob tebi, na tebi...
Okušam te. Kako slasten si!

Kaplja rose, življenja sijaj,
Bistro se spušča,
Deblo zaraslo zapušča,
Misleč da našla bo raj.

V staro deblo strmi reva,
zadnjič v to krošnjo zeva,
Stopa na poti Življenja,
Na osamljeni cesti trpljenja.

Platnice Biblije v roki,
na mizi stihi iz Korana,
stojim pred temi slavoloki,
v srcu rana, črna, neizprana...

Črnilo suho na papirju,
besede Tvoje nežno tkane,
kot ponujal bi hudirju,
se odpirajo mi nove rane...

Poljubi Tvoji iz peresa,
dotiki mili iz daljave,
mar bi ljubil del nečesa,
mar letel bi čez planjave?

Ko naši zvezdi ugasnjeni sredi neskončnega vesolja,
ko hladna zemlja prekrila bo naš obraz,
ko že dolgo potlačen bo spomin na nas,
ponovno bodo le za vas v sožitju zacvetela polja.

In minilo bo milijone let,
preden izgine vsaka sled,
v vaših srcih živel bo spomin,
ki nas bo pustil živeti v objemu opustošenih sivin.

Hladno lice,
Krvavo rdeče od klofut,
pripet na nevidne bodičaste žice,
v kamnite čevlje obut.

Komaj se plazim,
Komaj borim,
Po blatu gazim,
Nobenega se ne bojim.

Čakam nate,
Ne vem če boš prišla,
Ustvarjen sem zate,
To veva le midva.

A leta letijo,
Čas nenehno beži,
Kolikokrat še vrtnice vzcvetijo,
Kolikokrat še zasneži.