Začetek je bil ves plinast in prašen,
povezan z razjedajočo osamljenostjo Boga
sredi izmeničnega anoreksičnega
in bulimičnega stanja vesolja,
ko še ni bilo na čustveni ravni
karmezinske barve in morske svile,
da bi ustvaril človeka z razlomljenim
hlebčkom kruha v rokah.

Z enim samim zamahom
je Bog iz uničujoče črnine
in odrešujoče beline
ustvaril radodarnost in izostril
svoje sposobnosti.

Tako je človek Stvarnika vzljubil
zaradi milosti, da ga je ustvaril
in razrešil gordijski vozel
ljubezni in hvaležnosti.
Bog se je sklonil k zemlji
in na svet so prišle modra, rdeča
in rumena barva. Zasijalo je sonce!

Človekovo uho je postalo čutilo
za prazvok, ki se razvija v odtenkih,
čeprav njegov mogočni učinek
počiva na točki, ki čaka na novo stvarjenje,
ki je za učinkovanje za svet nepogrešljivo;
njegovo oko je postalo čutilo,
ki se širi v arhaičnih barvah upanja
v nadčloveške moči večnega,
ki je posrednik med nebom in zemljo!

Ko Stvarnik svetlobe ni mogel prejeti iz teme
in ni mogel dojeti beline,
je dal ljudem razodetje v barvah
in se sklonil k zemlji s človekom,
s sedežem v rdečem
in z belino duha odzgoraj iz Luči.

O nebeško modra kot safir,
ognjena jutranja in večerno rdeča roža neba,
zlata opoldanska žerjavica sončnice,
pogled je hvaležno usmerjen v tvojo lepoto,
ki je nobeno bitje ne more zaobseči!