ČAS SANJSKE LJUBEZNI

Ali si sploh zamišljaš kaj lepšega, kot sanjski dopust s svojim dragim. Vzameš nahrbtnik, se usedeš na vlak in tvoji lasje plapolajo v vetru, v tvojih očeh se lesketa odblesk ljubezni, na jeziku se ti igrivo nabirajo besede kako mu boš rekla: "Ljubim te".

Sonce zažiga travo, a mrzel kozarec studenčnice odžeja, okrepi telo. Ves modrikast je svet od neprestanih informacij, resnic in modrosti o vsem mogočem, a ti si želiš le eno: ljubezen. V nekem daljnem kraju, na neki neopredeljeni točki te čaka njegov obraz, njegovo zagorelo telo, doživljenje in uživanje, povezano s korenitim zapuščanjem vsakdana, nekakšna dvojna svoboda notranjosti.

Plavaš v svojem hrepenenju skoz zrak, lahka kot pero in tvoje misli se vse obdržijo na soncu in ti zlatijo prihod in srečanje s tvojim dragim. Z gorečimi črkami zloguješ njegovo ime; čuteča, naslonjena na njegova ramena mu pripoveduješ o spominih, ki sta jih peživela pod arkado. Bila je resnično najlepša predigra ljubezni.

O ljubi Bog, kakšni prijetni spomini so naslonjeni na zbledelem krilu, ki spominja na srečo zaljubljenosti, na tisto fluidnost in gibkost, ki je kot ženski dovoljevala, da se je čutila kot dovršeno bitje v svoj sanjski duši, svobodna kot glasba, kot poezija.

Tako neskočno lepa je bila drža teles in tista mešanica sle in ljubezni, kot bi bila literarna drža, ki opisuje doživetje v pesmi.

Pesnik Mallarme je uspel klicati: Sinjina! Sinjina! Sinjina! Sinjina! In nebo se mu je odprlo, kot neizrekljiva skrivnost, ki ga je do dna presunila s sevanjem svoje odprtosti, svoje sinje praznine.

Vsa svoboda je v najnih rokah dragi, vse poželenje je v najnih dušah. Kot neustavlji veletok drvi v svoji strugi in omogoča izključitev vseh drugih svetov. Ljubezen se potopi v čutilno zmožnost univerzuma, postavi te v presežni princip čutenja,ki pomeni izginotje telesa in prepusti besedo čustvom. Vse stvarnosti trenutno zbirše in te prepusti sevanju. Postaneš meteor na nebu. Ko zbrišeš s prizorišča ves svet in odkriješ svoje čutne galaksije v sebi in zasnuješ razmerje kako bi skočil iz sistema in vskočil kot nesnovi duh v svoje čustvo, tedaj doživiš praznovanje ljubezni. Iz tvoje srčne skrinjice vzcvetijo najleše rože, najbolj dišeče cvetje, labodji spevi hrepenenja, tišina, odsotnost, zapeljivi glas, ki topografijo duše nasloni na kožo, jo potopi v kri. Stvarnik je v začetku ustvaril svet kot vesolje iz vsemirskega prostora (etra), v katerem so bila že jedra in zametki vseh prihodnjih svetov in tudi tebe in tvoje ljubezni.

Iz te neopredeljive luči je prešinil človeka praodmev, še nerazdeljen v zvoke in barve. V njih se je prasvetloba razdelila v nasprotja in mnogovrstnost podob narave. Med njimi si tudi ti obdarjen/a z ljubeznijo.

Ljubi, to poletje je čas za to!

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]