Včasih se je vprašala
ali je v njej skrita kamera,
ki odslikuje žensko v njej.
Ni se še pretipala do obisti,
da bi vedela za vse sončne pege
njenega notranjega ognja,
ki zažiga in lušči kožo njeni duši.
Včasih se je vprašala,
če je zaljubljena
in kako je s tisto kamnito arkado
nad železniško progo,
pod katero se je poljubljala,
ko se je skoznjo pretakala razgaljena
vroča kipeča ženska lava,
medtem ko je zgoraj drvel vlak
in nihče v njem ni mislil na ljubezen,
razen nje, ki je izumljala inovativni
ljubezenski eksperimetnt
in razsikovala žensko v sebi.
Dihala je s toplim trebuhom,
frajerka z dopustniškim nahrbtnikom -
kot zrakoplov je grmel vlak
in ona je predla kot mačka in globoko dihala.
Železniška simfonija vlaka,
ki je drvel v daljave jo je spomnila
na Marjanino pesem:
'Vozi me vlak, v daljave' ,
in veter je odnašal njene lase in listje v nebo
skoz projekcijo velikega hrepenenja.
Včasih se je vprašala
