Draga,
snežna belina tvojih
kristalno upadlih lic,
me spominja na čase,
preživete v imaginarno,
steriliziranih občutkih,
tvoje sprenevedajoče se duše.

Tvoje prazne oči,
so trden argument pečatu,
ki zapira vrata možnostim,
ki so mi na voljo,
da bi sprostile
in zbudile pošast v meni.

Le prašnjavost,
nekaterih svetlih trenutkov
v vrtincu pozabe in smrtnosti,
mi govori,
o za večno pokopanih
željah po popolnosti
in mi preprečuje,
ugasniti napravo za umetno
vzdrževanje življenskih funkcij,
moje umirajoče ljubezni.