Podaj mi roko, dragi moj,
popelji me v deželo pravljic,
kjer škratje nagajivi rajajo vso noč,
si vile zapeljive
kitke spletajo iz las.

Povabi me na svilnate blazine,
v dišeči sobi me zapelji,
ovij s tančico mi telo,
zašepetaj čarobne mi besede na uho.

Na telesu mojem bodi čarodej,
ustvarjaj me s čarobnimi rokami,
opajaj me z vročimi poljubi,
omamljaj me z nežnimi dotiki.

Vedno si sanjala njega,
jaz naj bi ti vse odpustil:
verjel sem vsem tvojim lažem,
čuden je strah v tvojih očeh.

Vedno boš sanjala njega,
jaz pa nisem njegova senca,
tudi jaz imam srce,
čeprav pri tebi je še.

Nisi me še spoznala,
še vedno v utvarah živiš,
da on se spet vrnil bo k tebi,
da takrat imela boš vse.

Težko je prijateljevati s peresom.
Kaj imaš od tega?
Nič drugega, kot samo jezo.
Pišeš, kakor ti narekuje srce,
potem pa te izžvižgajo.
Porodi se ti genialna zamisel,
pa nimaš časa, ne beležke,
da bi jo zapisal.
Od tebe pričakujejo uspešnico,
ti pa imaš ravno ustvarjalno krizo.
Uspe ti dobra zgodba,
pa ji je bila prejšnja precej podobna.
Da o kritiki in cenzurah sploh ne govorim.
Taki križi in težave se pajdašijo
z zanesenjaki, ki jim je od vsega najljubše to,
kar spravijo na papir.

Danijela Premzl

Sedel je mirno na polici
plišasti kosmatinec
z otožnim pogledom rjavih oči.
»Kakšni ste, ljudje!« sam pri sebi je mrmral
»da samo na zunanjost gledate
in me opazujete,
kot da nisem medved,
kot se spodobi.
Sicer nisem oni pravi, živi.
Vam veljam le za kos
nagačenega pliša.
Se bo sploh kdo spomnil,
da sem tu za vaš kratek čas?

Še en poljub za lahko noč.
Naj moja misel nate,
zanese ga na tvoje tople ustnice.
Naj moj objem zaziblje te v lepe sanje,
naj sliši ustnic mojih se odmev,
da ljubi tvoje te dekle .

Zaspi, moj ljubi,
prepusti sanjam se.
Dopusti, da z mehkimi te krili
ponesejo v deželo pravljic.

Razmišljam o maminem poljubu,
rahlem, nežnem na lica.
Razmišljam o poljubu prijatelja,
toplem, iskrenem.
Razmišljam o poljubu tvojem,
strastnem, vročem.

Razmišljam o maminem dotiku,
boža me po laseh.
Razmišljam o dotiku prijatelja,
močan stisk rok.
Razmišljam o dotiku tvojem,
raziskujočem, nemirnem.

hočem, da me vzameš
vso mokro od strasti
vedno me razvnameš
vedno me prevzameš ti

hočem, da se zariješ vame
in me noro poljubljaš
hočem, da te strast prevzame
ko nebesa mi obljubljaš

in ja, hočem, da me popelješ tja
kamor znava samo midva
hočem, da iz mene izpiješ vse
hočem, da mi ukradeš še srce

noro, noro se je ljubiti s teboj
hočem te, samo še nocoj
potem pa bom odšla z nasmehom
v srcu z nepozabnim grehom...

Jaz sem tako edinstven,
nič drugega na meni ni.
Jaz sem samo edini,
tega si vzeti ne pustim.

Prosim te, pusti mojo pot,
da prehodim jo do konca.
Morda srečava se tam,
kjer navadno so križišča,
ki vodijo vsa tja,
kjer je srce doma.
Mislim, da lahko spoznala bi,
da sem edini,
ki ključ ima do tvojega srca.

Pokaži, da si,
pritegni pozornost
dobronamernih ljudi,
pa tudi tiste razoroži,
ki so ti nevoščljivi
tvoje vitalnosti.
Bodi pa le to,
kar si,
zakaj nihče ne mara
ponarejenosti.
Ne trudi se
ugajati za vsako ceno,
naj ti jezik večine
ne bo edino merilo…

Svetinja mi predraga,
zaradi té zapuščala sem prag domači,
da bi se učenosti in lepote besed napila,
da bi pod prsti začutila in z očmi pobožala tvoje strani,
da bi si v spomin vtisnila tvojo barvo in podobo
in da bi vedela, kje name čakaš, da te opazim.
Spet mi odkrij svoj mik
in me zapelji v skušnjavo,
ki se ji rada bom predala,
ljubila te bom bolj vihravo,
kot najbolj sanjsko podobo ljubljenega moškega,
ljubila te bom bolj kot sama sebe,
toliko bolj, če se me boš le dotaknila.
Ljubezni svoje te ne bom nič skrivala,
kar vzela te bom (s police) in pojdeva domov.
To bo ljubezen na prvo branje.

Danijela Premzl

Učim se:
naj moje telo
kjerkoli že bo -
tvoja duša z mano je.

Hrepenim po tebi,
če te ob meni ni
in učim se,
da me to ne boli.

Oče, Ti me poznaš.
Ti veš, zakaj sem ravno taka, kot sem.
Ti veš vse odgovore na tisti večni zakaj.
Ti si ob meni zdaj in zmeraj.
Vsepovsod in kjer koli.
Moj utrip srca si.
Svež zrak, ki ga vdihujem.
Sončen dan.
Mavrica čustev.
Ti si neprecenljivi.
In edini večni.
Večjega od Tebe ni.

Nepozaben občutek je
vselej, kadar pustiš
čustvom prosto pot,
ko te ni sram izpovedi,
ko odpreš duri svoje duše
in se prepustiš trenutku.
Kaj se bo potem zgodilo,
ti je skoraj nepomembno,
glavno, da ti je odleglo.
Če še kdo ceni spontanost,
si ga moraš pridobiti na svojo stran.
Kadar se zmeden po vetru obračaš,
morda nehote koga od sebe odvračaš.

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se kože tvoje
Vonjal jo in ljubkoval
Drsel z blazinicami prstov bi po njej
S poljubom njeno voljnost bi občutil

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se ustnic tvojih
S prsti obkrožal njihov lok
Občutil gladkost in toplino
Zaznal bi tvoj trepet

Zašepetaš mi:
Rad poljubljal bi te po telesu
Z jezikom kotičke skrite bi iskal
S poljubom mokrim vlažil tvojo kožo
V sladkost tvojo se potopil

Rjuhe so pomečkano platno.
Nanje se v plasteh zlagajo sanje.
Ko gredo rjuhe skozi pralni stroj
in se zravnajo z likalnikom,
so pripravljene za nove sanje.

Nekega dne so rjuhe doživele,
da so se uresničile sanje,
zložene na njih v plasteh.

Pojavil se je mladenič iz sanj.
Kakor nimfa je vstal iz vode
in zdrsel v posteljo med rjuhe.
V sobo je veter nežno potegnil
še lesketajoče se bisere noči
in modrino jasnega dneva.
On se je ulegel na posteljo
s svojo ptičjo hišico
in ni hotel več oditi.

Stopila sem na greben zvezde,
na zenit svojih sanj,
s svetilko v roki
in z angelom modrosti ob sebi,
da poiščem kam so vstopile
velike stvari s svojimi mladiči
in kako so se razmnožile
skrivne želje in povečale
svojo prostornino,
kam so se umaknila upanja,
ki so jih sproščale sanje.

Dež mi je napolnil dlani z darovi:
izprošeno zlato tekočino neba,
ki je dosegla vznemirljivo
stopnjo nočne samote.

Rada bi bila čarobna vila,
tvoje misli brala.
Rada bi bila nevidna sila,
tvojo čutnost predramila.
Rada bila bi misel ,
se z mislimi bi tvojimi prepletla.

Rada bila bi dan,
te s poljubom v novo jutro prebudila.
Rada bila bi noč,
te v miren spanec zazibala.
Rada bila bi pajek,
večne niti med nama spletla .
Rada bila bi ptica v letu,
poletela bi na krilih sanj.
Rada bi bila labod,
v objemu tvojem kraljevala.
Rada bila bi mačka,
s tabo v nočeh bi predla.

Življenje je Tvoja kreacija,
Nevidni v vidnem,
povsem si nam ga prilagodil,
na sto in en način ga živimo,
lahko smo upravičeno ponosni,
da ga imamo.

Danijela Premzl

Samo še malo nežnosti te prosim
in tvojih prijaznih besed.
Od njih sem že povsem odvisna.
Jemljem te kot sladko zdravilo.
Ob tebi sem tako romantično razpoložena.
Dal si mi svoj čar.
Ob meni ves se raznežiš
in pozabiš, da si zadržan.
Za hip me obdržiš ujeto v tvoj objem,
iz katerega osvoboditi nočem se.
Še v ljubkovanju sva spoštljiva,
a komaj čakava, da se drug drugemu
v celoti podariva.

Danijela Premzl

PROSIM in HVALA
sta se nekoč
pred davnimi časi
zelo dobro poznala.
Vedno sta hodila
v dvoje,
poznala prav vse
sta bontone.
Redno obiskovala
sta otroške vrtce,
šole,
učila lepe vzgoje.
Med seboj nikoli
nista tekmovala,
ker nista mogla
eden brez drugega,
kjer se je pojavil PROSIM,
se je kaj kmalu pojavil tudi HVALA.

Samo na hitro si me pomeril
in zmajal z glavo:
barva je prebleda,
prilegam se ti pretesno.
Vsaj toliko si bil fer
da si zgladil gubice,
ki si mi jih naredil.

Danijela Premzl

Samo nadaljuj svoj ples.
Nasmeh je tvoj novi začetek.
Veter te umiri…
Te oči, ki vidijo samo zlato.
Ne prestrašiš se oblakov.
Pripravljen si na vse.
Pripravljen, kot še nikoli.
Še tema je vsa svetla od tebe.
Nič več se ne bojiš.
Vse samo zate.
Eno samo presenečenje.
Teža spoznanj ti je dobro dela.
Vse se ti prav dozdeva.
Ne vidiš je, ne slišiš žalosti potuhnjene.
Še solza v tvojih očeh je od sreče…

Danijela Premzl

V potočku bistrem umila svoje bom telo,
s hladno vodo umirila divjo strast,
vročim žarkom sonca dopustila ,
da posušijo zlate kapljice svetlikajoče,
kot bisere, ki nizaš jih z usti zame.

Na rosni travi se ljubila bom s teboj,
hladila si razgreto bom telo,
na bilki z usti ulovila kaplje rose ,
si suha usta od poljubov strastnih ovlažila.

Na nežnem mahu v gozdu ob potoku,
postlanem z mehko pernico,
ležala bom s teboj,
ljubkovala tvoje bom telo,
boš vračal nežnosti z dlanmi,
mehkoba najinih se rok,
bo zlila se z mehkobo maha.