V čarobnosti noči se mi približaš
Besede nežne šepetaš mi na uho
Rad bi ljubil se s teboj, princesa moja
V objemu tvojem zadrhtel
Se umiril v naročju tvojem
S poljubom ustnice vabljive bi okušal
Prisesal se nanje
Se poigral z jezikom tvojim

Z ustnicami prebudil bradavičke speče
Otrdele bi grizljal
Z rokami božal boke gladke
Privijal se k telesu tvojem.
Začutila mojo bi trdoto
Zadrhtelo celo tvoje bi telo
Sokovi slastni bi se prebudili v tebi
Njih vonj opojni bi me mamil.

Ko čas mineva,
ni nikogar,
ki bi obstal
in nepremično
zrl, da bi kazalca se prekrila
in bi dvanajsta odbila.

Zato si mi kupil
peščeno uro,
da bom lažje čakala nate
v dnevih brez časa,
ko se vsi trudijo,
da te iz mojega srca izruvajo.

Plaho bitje krotkega srca
gleda v svet prezaupljivo
in se nasmiha sončnim žarkom,
ki ga zasledujejo ljubeče
in pomisli, da ni je večje sreče
kot zavest, da si ljubljen, zaželen,
zadovoljen v sebi z vsem.

Danijela Premzl

Mi črna čipka prekriva telo
in skozi igro luknjic neštetih
sramežljivo proseva nežna belina,
skriva se črna mehkobe globina...

Čipka s svilenimi vzorčki,
ki so kot prepredene sanje -
ne veš več, če nežno božal bi še
ali strastno zagrizel bi vanje.

V vzorcu rožice črne drhtijo,
utrgane strastno si biti želijo
in vedno bolj ko mokre so,
dišeče v opojnost slastno te vabijo.

Kdaj napisal mi boš pesem?
Ko zrelo klasje upognilo se bo v vetru,
ko drevje se šibilo bo pod težo sočnih hrušk,
ko narava barve živopisne nanesla bo na liste,
ko gozdna bitja bodo se odpravila k zimskemu počitku?
Morda takrat?

Pozabil si, da že pomlad je tu,
da cvetov popki že brstijo,
opojno trave že dišijo,
da vetra piš prepeva nežno melodijo,
da žabe v mlaki že naznanjajo svoj ples.
Pozabil si, da spomladi najlepši spev je ptic,
da pesem tvoja še lepše bi zvenela,
kot harfe zvok prijetna za uho.

Podaj mi roko, dragi moj,
popelji me v deželo pravljic,
kjer škratje nagajivi rajajo vso noč,
si vile zapeljive
kitke spletajo iz las.

Povabi me na svilnate blazine,
v dišeči sobi me zapelji,
ovij s tančico mi telo,
zašepetaj čarobne mi besede na uho.

Na telesu mojem bodi čarodej,
ustvarjaj me s čarobnimi rokami,
opajaj me z vročimi poljubi,
omamljaj me z nežnimi dotiki.

Vedno si sanjala njega,
jaz naj bi ti vse odpustil:
verjel sem vsem tvojim lažem,
čuden je strah v tvojih očeh.

Vedno boš sanjala njega,
jaz pa nisem njegova senca,
tudi jaz imam srce,
čeprav pri tebi je še.

Nisi me še spoznala,
še vedno v utvarah živiš,
da on se spet vrnil bo k tebi,
da takrat imela boš vse.

Težko je prijateljevati s peresom.
Kaj imaš od tega?
Nič drugega, kot samo jezo.
Pišeš, kakor ti narekuje srce,
potem pa te izžvižgajo.
Porodi se ti genialna zamisel,
pa nimaš časa, ne beležke,
da bi jo zapisal.
Od tebe pričakujejo uspešnico,
ti pa imaš ravno ustvarjalno krizo.
Uspe ti dobra zgodba,
pa ji je bila prejšnja precej podobna.
Da o kritiki in cenzurah sploh ne govorim.
Taki križi in težave se pajdašijo
z zanesenjaki, ki jim je od vsega najljubše to,
kar spravijo na papir.

Danijela Premzl

Sedel je mirno na polici
plišasti kosmatinec
z otožnim pogledom rjavih oči.
»Kakšni ste, ljudje!« sam pri sebi je mrmral
»da samo na zunanjost gledate
in me opazujete,
kot da nisem medved,
kot se spodobi.
Sicer nisem oni pravi, živi.
Vam veljam le za kos
nagačenega pliša.
Se bo sploh kdo spomnil,
da sem tu za vaš kratek čas?

Še en poljub za lahko noč.
Naj moja misel nate,
zanese ga na tvoje tople ustnice.
Naj moj objem zaziblje te v lepe sanje,
naj sliši ustnic mojih se odmev,
da ljubi tvoje te dekle .

Zaspi, moj ljubi,
prepusti sanjam se.
Dopusti, da z mehkimi te krili
ponesejo v deželo pravljic.

Razmišljam o maminem poljubu,
rahlem, nežnem na lica.
Razmišljam o poljubu prijatelja,
toplem, iskrenem.
Razmišljam o poljubu tvojem,
strastnem, vročem.

Razmišljam o maminem dotiku,
boža me po laseh.
Razmišljam o dotiku prijatelja,
močan stisk rok.
Razmišljam o dotiku tvojem,
raziskujočem, nemirnem.

hočem, da me vzameš
vso mokro od strasti
vedno me razvnameš
vedno me prevzameš ti

hočem, da se zariješ vame
in me noro poljubljaš
hočem, da te strast prevzame
ko nebesa mi obljubljaš

in ja, hočem, da me popelješ tja
kamor znava samo midva
hočem, da iz mene izpiješ vse
hočem, da mi ukradeš še srce

noro, noro se je ljubiti s teboj
hočem te, samo še nocoj
potem pa bom odšla z nasmehom
v srcu z nepozabnim grehom...

Jaz sem tako edinstven,
nič drugega na meni ni.
Jaz sem samo edini,
tega si vzeti ne pustim.

Prosim te, pusti mojo pot,
da prehodim jo do konca.
Morda srečava se tam,
kjer navadno so križišča,
ki vodijo vsa tja,
kjer je srce doma.
Mislim, da lahko spoznala bi,
da sem edini,
ki ključ ima do tvojega srca.

Pokaži, da si,
pritegni pozornost
dobronamernih ljudi,
pa tudi tiste razoroži,
ki so ti nevoščljivi
tvoje vitalnosti.
Bodi pa le to,
kar si,
zakaj nihče ne mara
ponarejenosti.
Ne trudi se
ugajati za vsako ceno,
naj ti jezik večine
ne bo edino merilo…

Svetinja mi predraga,
zaradi té zapuščala sem prag domači,
da bi se učenosti in lepote besed napila,
da bi pod prsti začutila in z očmi pobožala tvoje strani,
da bi si v spomin vtisnila tvojo barvo in podobo
in da bi vedela, kje name čakaš, da te opazim.
Spet mi odkrij svoj mik
in me zapelji v skušnjavo,
ki se ji rada bom predala,
ljubila te bom bolj vihravo,
kot najbolj sanjsko podobo ljubljenega moškega,
ljubila te bom bolj kot sama sebe,
toliko bolj, če se me boš le dotaknila.
Ljubezni svoje te ne bom nič skrivala,
kar vzela te bom (s police) in pojdeva domov.
To bo ljubezen na prvo branje.

Danijela Premzl

Učim se:
naj moje telo
kjerkoli že bo -
tvoja duša z mano je.

Hrepenim po tebi,
če te ob meni ni
in učim se,
da me to ne boli.

Oče, Ti me poznaš.
Ti veš, zakaj sem ravno taka, kot sem.
Ti veš vse odgovore na tisti večni zakaj.
Ti si ob meni zdaj in zmeraj.
Vsepovsod in kjer koli.
Moj utrip srca si.
Svež zrak, ki ga vdihujem.
Sončen dan.
Mavrica čustev.
Ti si neprecenljivi.
In edini večni.
Večjega od Tebe ni.

Nepozaben občutek je
vselej, kadar pustiš
čustvom prosto pot,
ko te ni sram izpovedi,
ko odpreš duri svoje duše
in se prepustiš trenutku.
Kaj se bo potem zgodilo,
ti je skoraj nepomembno,
glavno, da ti je odleglo.
Če še kdo ceni spontanost,
si ga moraš pridobiti na svojo stran.
Kadar se zmeden po vetru obračaš,
morda nehote koga od sebe odvračaš.

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se kože tvoje
Vonjal jo in ljubkoval
Drsel z blazinicami prstov bi po njej
S poljubom njeno voljnost bi občutil

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se ustnic tvojih
S prsti obkrožal njihov lok
Občutil gladkost in toplino
Zaznal bi tvoj trepet

Zašepetaš mi:
Rad poljubljal bi te po telesu
Z jezikom kotičke skrite bi iskal
S poljubom mokrim vlažil tvojo kožo
V sladkost tvojo se potopil

Rjuhe so pomečkano platno.
Nanje se v plasteh zlagajo sanje.
Ko gredo rjuhe skozi pralni stroj
in se zravnajo z likalnikom,
so pripravljene za nove sanje.

Nekega dne so rjuhe doživele,
da so se uresničile sanje,
zložene na njih v plasteh.

Pojavil se je mladenič iz sanj.
Kakor nimfa je vstal iz vode
in zdrsel v posteljo med rjuhe.
V sobo je veter nežno potegnil
še lesketajoče se bisere noči
in modrino jasnega dneva.
On se je ulegel na posteljo
s svojo ptičjo hišico
in ni hotel več oditi.

Stopila sem na greben zvezde,
na zenit svojih sanj,
s svetilko v roki
in z angelom modrosti ob sebi,
da poiščem kam so vstopile
velike stvari s svojimi mladiči
in kako so se razmnožile
skrivne želje in povečale
svojo prostornino,
kam so se umaknila upanja,
ki so jih sproščale sanje.

Dež mi je napolnil dlani z darovi:
izprošeno zlato tekočino neba,
ki je dosegla vznemirljivo
stopnjo nočne samote.

Rada bi bila čarobna vila,
tvoje misli brala.
Rada bi bila nevidna sila,
tvojo čutnost predramila.
Rada bila bi misel ,
se z mislimi bi tvojimi prepletla.

Rada bila bi dan,
te s poljubom v novo jutro prebudila.
Rada bila bi noč,
te v miren spanec zazibala.
Rada bila bi pajek,
večne niti med nama spletla .
Rada bila bi ptica v letu,
poletela bi na krilih sanj.
Rada bi bila labod,
v objemu tvojem kraljevala.
Rada bila bi mačka,
s tabo v nočeh bi predla.

Življenje je Tvoja kreacija,
Nevidni v vidnem,
povsem si nam ga prilagodil,
na sto in en način ga živimo,
lahko smo upravičeno ponosni,
da ga imamo.

Danijela Premzl