Vedno si sanjala njega,
jaz naj bi ti vse odpustil:
verjel sem vsem tvojim lažem,
čuden je strah v tvojih očeh.

Vedno boš sanjala njega,
jaz pa nisem njegova senca,
tudi jaz imam srce,
čeprav pri tebi je še.

Nisi me še spoznala,
še vedno v utvarah živiš,
da on se spet vrnil bo k tebi,
da takrat imela boš vse.

Še vedno ne moreš verjeti,
da obeh naju ne moreš imeti,
vem, odločitev je težka,
a ti oklevaš in se igraš.

Nekoč boš spoznala,
kaj si v resnici imela,
enkrat odšla bova oba,
in ti boš sama, osamljena.

Niti pomisliš ne, kaj bo jutri,
kaj se ti zdi,
da boš razdrla mu ljubezen
in da on jezen ne bo?

Jaz naj stojim ti ob strani,
prosim za malo naklonjenosti,
ti me sploh ne opaziš,
zate sem on, to dobro vem.

Nikoli nisi sanjala mene,
tudi ko ljubila sva se,
vedno znova si mi šepetala
njegovo ime.

Čeprav že vse si mi dala,
moja nikoli nisi bila,
zate ostal bom uteha
v tvojih objokanih dneh.

Da ljubila me nisi nikoli,
prijateljem nisem verjel,
da ga ne boš pozabila,
pa če jaz stokrat bom boljši kot on.

Danijela Premzl