Kdaj napisal mi boš pesem?
Ko zrelo klasje upognilo se bo v vetru,
ko drevje se šibilo bo pod težo sočnih hrušk,
ko narava barve živopisne nanesla bo na liste,
ko gozdna bitja bodo se odpravila k zimskemu počitku?
Morda takrat?

Pozabil si, da že pomlad je tu,
da cvetov popki že brstijo,
opojno trave že dišijo,
da vetra piš prepeva nežno melodijo,
da žabe v mlaki že naznanjajo svoj ples.
Pozabil si, da spomladi najlepši spev je ptic,
da pesem tvoja še lepše bi zvenela,
kot harfe zvok prijetna za uho.

Morda ni mar ti za poletje,
morda brezskrbnosti predajal svoje boš telo,
morda ob reki tihi luno boš občudoval,
morda v divjih rek brzicah sebe preizkušal boš,
morda v razgreti mivki se strastno ljubil boš.
Morda pozabil si, da sonca žarki svetijo najlepše
in ob večerih zvezde melodijo nežno zapojo.

In zima tiho se prikradla bo v deželo,
s puhom nežnih bo snežink uspavala naravo,
pravljico zanesla na pokrajino bo spečo,
morda takrat napisal mi boš pesem.

Zazri se v moj pogled,
ukradi drobno misel zame,
pisalo že nestrpno čaka,
pojdi pisat pesem zame !