Ne zapuščaj me.
Dlan je prazna,
duša lačna,
ustne brez nasmeha,
le sled slovesa…
Besede nimajo odmeva,
dan lovi svoj odsev,
trenutki so se napletli…
Vse je brez refrena,
melodije se stapljajo nasilno…
Žarek tvoje duše
mimo mene riše sij,
tvoja tiha misel
mojo prehiti.
Ničkolikokrat občutila
sem že,
kako brez vetra je,
ki prinesel daljni bi pozdrav
še preden je prepozno…
Vse skupaj je tako zmedeno,
da bi zavpila,
da bi nekaj naredila,
samo da z jutrom
bi se zate spet rodila
idila.
Za tabo bi hodila,
tvoja dobra vila,
nežno, nežno bi te ljubila,
vse bi storila,
samo da te ne bi
nikdar več izgubila.
Danijela Premzl
|