Natrgana, premišljeno izpeljana golota,
včasih bahaška, iz divje zveriženosti izruta,
kristalizirana v spominu, travmatično
razgaljena, veliko krat naelektrena epizoda
srečanja seme s seboj, pogosto žrtev
notranjega nasilja. Resnica zapre oči.
Nihče ne ve, razen nje same, da prešteva,
sešteva in odšteva od bivanjskega časa
vse kar pripada bivanju znotraj nje.
Potem je zavita v molk. Molk pa je zlato.
Je zlata žila resnice. Priključen je na detonator,
kot pravi v vizurah Ifigenija Simonovič.
Zelo zgovorna je resnica, ko skuša prikrivati.
Resnica si pogosto nastavi nagobčnik,
da ne obnori ljudi. Oprostite njeni krutosti,
da si dopušča izbire in da vas včasih prekine,
ko hlastate po besedah, ki se hočejo
bojevati z njenimi besedami.

kaplja po steklu
polzi in sled pusti

narišem lok
da dež se smeji

poljubim
steklene ustnice

da z bolečino
bi ljubila se…

ljubim
ljubim
ljubim
ljubim

Ko besede bi meso postale!

ljubim
ljubim
ljubim
ljubim

Ko besede v dejanje bi se dale!

Še vedno sestavljam črepinje,
košček za koščkom,
na dan zdrobim vsaj dve šalčki,
potem ne vem kateri košček
z ostrimi robovi sodi h kateri šalčki,
zato si sestavljam svoj mozaik
in to še ni dovolj,
moram zgladiti tudi fuge,
obarvam jih rdeče, zeleno in belo.
Toda polagoma mi bo zmanjkalo šalčk!?
Nič hudega,
kupila si bom nov set!

Drevo ne pade,
daleč od kolesa,
ogenj ni z neba,
rebro ni potica,

distorzirani možgani,
kisla repa,
obara brez sadja,
razne aktivnosti,

voda in kri,
dim ob uri,
kopalni plašč,
prepozno.

Vežeš me nase
Z nevidnimi nitmi
Pleteš mreže
Zapletam se vanje
Ne padam

Miriš spomine
Dišiš mi po pomladi
Loviš žarke sonca
Dotikaš se zvezd
Pričaraš pravljico

Podarjaš mi nasmeh
Božaš moj obraz
Prepletaš najine prste
Šepetaš mi o poletju
Kradeš bisere morja

Rada bi se privila k tebi
Stapljala s tvojim pogledom
Razigrana, kot me poznaš…

Lovila zlate misli
Jih spletla, varno skrila
V zavetje najinih sanj

Srce je podivjalo,
roke se potijo,
noge me komaj še držijo.
Kako naj povem ti,
da rad te imam,
ko od straha dihati več ne znam.

Kot angel z nebes,
pred me si stopila,
prijazno z mano spregovorila.
Nič več strah me ni bilo,
nežno podal sem ti roko,
nisi se branila,
okoli moje svojo si ovila.

To pa je posebna pesem:
namenjena le tebi…

Sem te v pesmih prepoznala!
In če ti morda boš brala -
se oglasi, če me boš spoznala!

Sestrica …
iz kulture pradavne!

Morda ti znano je:
Tuatha de Danann,
Danu,
Ana Danaa…

Iztirjeni tok transfuzije je presahnil.
V zraku drhti prebodena koža.
Sebe drži na preži na epitelu tujega telesa.
Moralizira in zanikajoče skriva moralo igle.
Drsi z roko v podkožje, našemljeno
in hoče preoblikovati zrak lastne ujetosti,
prek tujega telesa. Etično sarkastično.
Kakšen plavalni maraton po tuji tekočini!
Oksasta luč zaman sveti v monolog.
Zvočna sinteza misli v petardi odplake.
Odrivanje zvoka po kovinskih strunah.
Dušenje z obilico suličastega zraka.
Risanje viaduktov s praznimi drevesi,
alej brez presežne moči v brezbarvnih sadežih,
na meji zavesti, ki zaplankano nosi golo telo.

klečim
in prejemam
darove večnosti…

kot da nebo
se odprlo je
zlati dež

izlilo name
prevzeta sem…
hvala za vse

Svoj stil živim,
ker to najbolje znam.
Par vprašanj imam,
čas celega življenja
mi je dan,
da jih razvozlam.
Kar imam, dam
v zameno za to,
česar nimam.
Ostala si bom zvesta,
četudi moja cesta
ne bo vedno gladko tekla.
Ker hočem tja,
kjer bi se moj jaz
lahko počutil kot doma.

Danijela Premzl

Ne smem obmirovati,
se utruditi
in se v podvigih
narcisoidno občudovati.
Ne smem izpljuniti vsega, kar ni moje,
niti ne smem delati samo na kvantiteti,
površno, neselektivno, neresnično,
kdaj pa kdaj lepo zveneče in nič drugega kot to.
Pa četudi me zanima ena sama tema,
vidikov je veliko…
Ne bom zdaj štela, koliko besed sem v prazno izgovorila,
ne bom trdila, da nisem na stilu nič izgubila,
niti mi ni poglavitna sama rima…

Zakrila bom
svoje razpoke,
ki me razjedajo
in načenjajo
mojo nič kaj
mamljivo
podobo.
Izpostavljena
globinski prenovi
zdrave domišljije
se osvobajam
togosti odvečnih
navad in
navlake predsodkov.

V duši se vedno najde prostor, da še kaj dodaš.
Nikoli ne bo prepolna, nikoli ne bo nehala sprejemati.
Lačna je tvoja duša venomer.
Neustavljivo hrepenenje v njej žene te naprej.
Tvoja duša dobro ve, da je tvoje vse.
Brez nje bi bil kot mrzel kamen, ki je brez duha življenja.
Tvoja duša nežno ljubi, ljubi neprenehoma
in nikdar se ne utrudi od svojega razdajanja.
Prav bolestno jo skrbi, kako se ti godi.
Najbolj žalostna pa takrat je, ko rečeš, da je ni.

Danijela Premzl

Stori kaj,
da ubežiš
sivini dneva.
Upri se rutini,
ki te utesnjuje.
Išči to,
kar ti duha vzdiguje.
Bodi ta,
ki v tekmi
sam s seboj
vedno znova
zmaguje.

Obrabljenost.
Nešteto ponovitev
se je že zgodilo.
Vedno glodam
iste teme
in se oprijemam
peščice izbranih besed,
ki jih pozna že ves svet.
Ko monotonijo
z muko razbijam,
vsaj z občutkom
znano preigravam.
Tako zelo se namreč bojim,
da komur koli ne žalim
občutek estetskosti.

Danijela Premzl

Nekega dne bo zagotovo prišla,
odločno na duri srca bo potrkala,
oči bo odprla ti,
nov človek boš z njo,
odvrgel boš staro obleko ponošeno.
Tvoje poteze bodo zažarele
v njenih barvah,
v tebi se bo prebudilo
sveto čustvo.

Danijela Premzl

Ko veter nežno bo šumljal,
z najinimi se lasmi igral,
se bova zazrla v nebo,
da sonce nama vse bliže bo.
Skupaj se bova smejala,
s sončnimi žarki poigrala,
ko na potep se bova podala,
da čar narave bi spoznala.

Takšno doživetje ti bogati srce,
srce, ki želi ljubiti,
večno ljubezen v sebi nositi,
in se veseliti novih dni,
ko boš spet ob meni ti,
prijatelj mojih mladih dni.

Toliko solz, toliko gorja,
od človeka, ki ljubiti ne zna,
vse kar na svetu je lepo,
do konca uničil bo.

Sam temu ne bom kos,
kot bi po trnju hodil bos,
me pika in boli,
taka rana zame ni.

Sami trnje naj imajo,
z njimi rane si zadajo,
mene pustite v miru živeti,
nič s tem nočem imeti.

Zakaj reven moram biti,
zakaj ljubezni ne morem dobiti,
zakaj v službi šef me nadira,
zakaj vsaka malenkost me že živcira.

Veš, tvoja revna duša,
pogled ti slepi,
kaj v življenju važno je
in kaj ni.

Vprašanje zakaj, odgovor zato,
vedno pomagal pač ne bo.
V začaranem krogu zdaj se vrtimo,
pravega odgovora pa ne dobimo.

Tvoj sem, le trenutek,
Med tvojimi prsti, se sprehajam do ustnic,
Plamen, ki ob dotiku s tlemi ugasne,
Ki sam izbruhne in sam usahne.

Pohojena sem cigareta,
Družbo mi dela trotoar,
Črepinje pivskih flaš so sanje,
Še vedno čakam tam.

Nikoli več ne bom zrak, ki ga vdahneš,
Nikoli več ne bom začutil tvoj vonj,
Povlekla si mojo dušo vase,
Tvoj pogled iščem, žal zastonj.

Kaos. Narobe obrnjen svet.
Stoletje nervoznih ljudi.
Preživeti? Z zelenim čolnom
prek nihelizma v upanje.
Spiski problemov se daljšajo.
Zakoni sveta niso tako preprosti.
Zasanjana se poganjam kvišku,
da se dotikam sanj. Brez njih sem pepel.
Neskončno krhka in lomljiva.
Rečem si: Odslej boš pisala za rože,
za pijano travo, ki se giba v vetru.
Bežim. Tečem. Vode mi prisluhnejo.
Tako blizu same sebe sem.
Blizu njih, ki se mi pretakajo skoz rokav,
spremljajo moj tek, me spirajo in hladijo.