Natrgana, premišljeno izpeljana golota,
včasih bahaška, iz divje zveriženosti izruta,
kristalizirana v spominu, travmatično
razgaljena, veliko krat naelektrena epizoda
srečanja seme s seboj, pogosto žrtev
notranjega nasilja. Resnica zapre oči.
Nihče ne ve, razen nje same, da prešteva,
sešteva in odšteva od bivanjskega časa
vse kar pripada bivanju znotraj nje.
Potem je zavita v molk. Molk pa je zlato.
Je zlata žila resnice. Priključen je na detonator,
kot pravi v vizurah Ifigenija Simonovič.
Zelo zgovorna je resnica, ko skuša prikrivati.
Resnica si pogosto nastavi nagobčnik,
da ne obnori ljudi. Oprostite njeni krutosti,
da si dopušča izbire in da vas včasih prekine,
ko hlastate po besedah, ki se hočejo
bojevati z njenimi besedami.

Posiljevalci z besedami se vedno očistijo,
z besedami in molkom – eno brez drugega
ne gre. Nihče ne prizna resnici pokončnost,
vedno si resnica tudi ne zasluži tega priznanja,
le molku namenijo posmeh in šibkost,
misel v labirintih resnice brez akustike,
a ko jez poruši resnica, se molk spremeni v
hudournik, ki poplavlja polja. Pšenica resnice
ni več zlato, postane kruta mučiteljica.
Resnica je orodje za brušenje noža,
s katerim razrežeš človeka, stvari in čas,
molk pa kanta betona, ki resnico pokoplje,
beton pa se zlije resnici na glavo,
da s svojo skrivnostjo v miru počiva.
Molk vedno drži resnico na povodcu.
Koliko resnic imam povedati ljudem,
ki jim ne morem več govoriti ali pisati,
ker jih ni več - so umrli ali se pa spremenili,
molk ne dovoli, da bi resnica spregovorila.