Ne smem obmirovati,
se utruditi
in se v podvigih
narcisoidno občudovati.
Ne smem izpljuniti vsega, kar ni moje,
niti ne smem delati samo na kvantiteti,
površno, neselektivno, neresnično,
kdaj pa kdaj lepo zveneče in nič drugega kot to.
Pa četudi me zanima ena sama tema,
vidikov je veliko…
Ne bom zdaj štela, koliko besed sem v prazno izgovorila,
ne bom trdila, da nisem na stilu nič izgubila,
niti mi ni poglavitna sama rima…

Če dobra prispodoba pride, jo rade volje sprejmem,
kot potapljač na morskem dnu,
kot astronavt v okrilju zvezd.
Če bi lahko bilo po mojem,
bi ne bila nobena beseda odveč, moteča,
po nepotrebnem izrečena;
bila bi vsaka misel vsaj približno dojemljiva,
vse bi prekipevalo od sporočilnosti
in potešilo lačno dušo po izpovedi.
Vse bi bilo preprosto genialno in v stilu,
ki se mu nihče ne bi mogel upreti
in še dolgo bi odzvanjalo v mislih…
Vse bi bilo tako popolno in izbrano.
Nič bistvenega mi ne bi ušlo.
Navdih ne bi bil nič okrnjen,
beseda bi gladko tekla,
spregovorila vsebina.
Ne iščem klišejskih rešitev,
ne zastopam sebi tujih tem,
ne trudim se za vsako ceno biti raznovrstna,
duhovita, čeprav pobiram malo tu in malo tam…
Ne bom se sebi odpovedala,
ne upam si biti pristranska,
ne želim z muko na silo nekaj pisati.
Vse naj bo lepo urejeno, v pravem sosledju
in vsega naj bo ravno dovolj.
Še mnogo je stvari, katerih ne bi…
Razmišljala o tem bom raje jutri…

Danijela Premzl