Pisala bi
O temini plašča noči
Otožnosti ugaslih zvezd
Osamljenosti rimske ceste

Pisala bi
O mavričnih sanj
Zlatem polju hrepenenja
Igrivem vetru

Pisala bi
O samotni brezi
Ranjenih vejah
Tihoti ribnika

Skozi okno gledam melanholični dan.
Utrujeni dež mi trka na okno
in moj vrat se steguje v siv dan.
V mokra tla mi polzi pogled.
Kakor curek žalosti se razteguje
mlaka deževne brozge.

Zakaj je jutro pozabilo prinesti sonce s seboj?
Mogoče je danes utrujeno zaspalo.
Kaj pa če se je izpraznilo,
ker mu nihče ni namenjal lepe besede.
Mogoče se želi danes odpočiti v morju
in tam diha kot ljubkovanje jutrišnjega dne.

Prebirala sem knjigo na listih drevesa
in nisem slutila ptice v njej.
Po kapljicah sem priklicala glasove
in ptica je ustvarjala novo gibanje
v ognjenem stebru svetlobe,
ki je nisem mogla prijeti
in se je nisem mogla dotakniti.

Krhala se je noč in glas ptice je zapel.
Nenavaden lesk miline z glasbeno
spremljavo je bil. Videla sem se
v notranjosti prihodnosti.
Preglasila me je luč in sozvočje ptice
v ritmu s kozmičnim plesalcem.

Vsak moški ima zgodovino,
eden ljubezen, drugi sivino,
tretji je žalost potopil v vino,
četrti v vojni stopil na mino...

Vsak moški ima zgodovino,
lahko je grda ali pa lepa,
morda je ovita v črnino
in za srečo večno je slepa...

Zgodi se včasih pa tudi,
da v življenju vse mu uspeva,
čeprav se posebej ne trudi,
lahkotno skozi dneve prepeva...

Povedal si mi, da imaš me rad -
srce ob tem je moje vztrepetalo.
Rosilo se oko je vsakokrat,
ko znova je tvoj SMS prebralo.

Občutje, da pomenim nekaj ti,
toplino po telesu mi preliva.
Šepet globoko v duši pa svari,
da morda se nevarnost v čustvih skriva.

Edini si, ki kaj pomeniš mi,
a vendar to še ni dovolj za srečo!
Verjemi - vse na svetu dala bi
za zvezo s tabo toplo in ljubečo!

Ljuba Žerovc

Smaragdna modrina voda
pleše skalovju naproti,
se v Tvojih očeh lesketa,
tihoto soteske premoti...

V senci negibno počivam,
ko hlad me ovija tesnobno,
v Tvojem pogledu uživam,
uživam modrino zagrobno...

Vstopam v Tvoje oči,
mraz in vročina skelita,
mi daješ in kradeš moči,
je zavesti ograja prebita...

Nizko letijo, se jate držijo,
njih glas vreščeč odžene me,
srce moje čez obzorje zre,
kjer megla v morje spušča se.

Se zbrisala ločnica je obzorja,
ni prehoda več neba in morja,
več prehoda ni med TU in TAM;

pa vse bliže mi prihajata,
nebo in morje v megli združena,
srce mi k sebi vlečeta.

Močne korenine še imam
in ptice ni, ki tja bi me vodila. -
Pa nadela svoja si bom krila!

Ne vidi mene,
ne vidi, da imam srce,
zanj sem le nekdo, ki bel je,

z dežele, kjer bogastvo vsipa se.
Pa prav ima -
le tako lahko sem k njim prišla.

A po kaj? - Ne gledat nje,
ki nosijo na dlani še srce,
njih Zemlja me klicala je …

in ko je objela me,
se mi duša je zjokala,
kot da tu šele sem prava jaz postala.

Dan je objela zarja.
Kakor hmelj so njeni dolgi lasje,
ki vžigajo zelena življenja.
Vidim naseljeno hrepenenje v oblakih
in sončna kraljica je vtkana v njihov obraz.

V čigave prsi je vžig položil dušo?
Čutim, da belo jadro šelesti po globini krvi.
Krmar seje plodovito zrnje,
ki mu ga ni treba zagrebsti v zemljo,
da vzklije in obrodi sadeže,
ko se njen zubelj odtelesi.

Jetnik sem tvoj, o vest, kragulj grozeči.
Spominov bridkih slike pokopale
strasti so, prošnje nikdar več pregnale
ne bodo črne sence v moji ječi.

Zaman obupan sem hotel zateči
med svoja se ramena, kjer obdale
dlani so solze greha, da izdale
ne bi ponos, obraz kot grob molčeči.

Zidov sivina tiho ohromila
otrple veke je in vse kar sije
obok zastrl je in stena skrila.

Ni važno kaj storiš,
samo, da se smejiš,
ni važno kaj izjaviš,
samo, da me pozdraviš.

Dokler iz tebe sreča bo žarela,
te rada bom imela,
če ti bo kdaj hudo,
ti bom podala roko.

Po terenu ste hodili,
zraven strašno se potili,
včasih komandirji so zavpili,
če se dobro niste obrili.

Ob večerih res bilo je hudo,
prevečkrat gledal si na uro,
želel bi kar oditi,
svojo drago prebuditi,
in se zgodaj spet vrniti.

V srcu zapolnila si praznino,

dušo povzdignila v višino,

pokazala mi, kako lepo je živeti,

tebe v mislih imeti.

Utrip življenja,
srca radosti,
večnost hrepenenja
ljubezen sladkosti.

Ivi Bohorč

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva;
Ljubezen ni nevoščljiva,
Ljubezen se ne hvali,
se ne napihuje,
ni neotesana ali sebična;
se ne da razdražiti
in ni zamerljiva...

Ljubezen vse opraviči,
vedno zaupa,
vedno upa
in
vse prenaša.
Popolna ljubezen prepodi ves strah...

Veter s planin mi kuštra lase,
že po snegu diši,
v meni se pa nemir naseli:

Mraz. Se sonce v kristalih
na snežni odeji blešči,
smučka v neskončno belino drsi…

Že sem v valu vznemirjenja vsa,
prav do prstov konic mi gomazi,

veter severa s hrepenenja me kopreno obda.

Pogled v naravo,
za srečo zdravo,
našega telesa
želja neizpeta.

Trdnjava trdna,
misel predrzna
mi razgibala,
je moč duha.

Lepote v vseh pogledih,
kot zlati gral
v duhu se smeji,
lepota na dnu srca se mi smehlja.

Ivi Bohorč

Natoči čarovnijo v kozarec kristalni.
S pravljično senco mene ukani.

Umij moje srce z pesmijo sirene.
Sešij mi obleko iz morske pene.

Ujemi veter, skrij ga v dlaneh.
Podari mi sonce, dežja nasmeh.

(Pesem posvečam Krajevni skupnosti Brje,
Društvu animatorjev Norma 7,
Društvu vinarjev in vinogradnikov Brje,
Turističnemu kulturnemu društvu Sv. Martin
in vsem Brejcem ob 100-letnici
smrti pesnika Simona Gregorčiča)

Poglej, te sončne citre vinogradov,
te biserne broške grozdnih jagod,
te rastline brejskih zelenih ljudi,
ki stojijo v dolgih vrstah,
ko jih hranijo preprosti poljubi sonca
in jih z ljubeznijo obrezujejo in obdelujejo
skrbne vinogradnikove roke.

Mehka rjava koža,
črna kita ji ramena boža,
žalostne oči, nasmeh njen srečen ni.

Dečki trije se krog nje pode,
ji rečem, da osrečila bi jo:
kako lepi nje sinovi so.

Odvrne v smehu mi, da bratje so.
Kako, koliko pa let ji je?
Oh ne, saj je mladoletna še!

A telo upognjeno, mrtve so oči…
Ne vprašam, saj vem, da le bolelo bi:
Je zaljubljena, želi ljubezni si?

Za Tvoj izdih
moj dih obstane,
narediš prepih,
da dih se zopet zgane...

Mi Tvoj poljub
v krila kri požene,
milijon obljub,
poštene, nepoštene...

Ta Tvoj objem
kot vrtnice je barva,
da lebdeč metulj
nazaj postane larva...

Naslada kužna, nimfa iz globine,
ki blaznost bolna te je porodila,
me čaša tvoja s strupom je opila,
obudil spet skeleče sem spomine.

Prekletsvo greha, zlo nikdar ne mine.
Ko ruša hladno truplo bo pokrila,
še vedno duša sama bo blodila,
nikdar čutila več ne bo topline.

Nikoli rešil se ne bom te more,
zaman odmeval je moj glas roteči,
zdaj vem, da suženj strašne sem pokore.

Mehko ugreza moj se korak
v voljna tla z mahom prekrita,
z rjavo odejo iz iglic ovita.

Gozdna mehkoba vzdrami milino srca…

objemam smreke stoletne,
njih krošnje visoke
zaprejo moj mi pogled do neba.

Spokojno je – jesen je že.

Otožna ptičev pesem je,
iz daljave šumenje vode sliši se;
vode, ki odnaša…

vode, ki prinaša – mir v srce.