|
Veter s planin mi kuštra lase,
že po snegu diši,
v meni se pa nemir naseli:
Mraz. Se sonce v kristalih
na snežni odeji blešči,
smučka v neskončno belino drsi…
Že sem v valu vznemirjenja vsa,
prav do prstov konic mi gomazi,
veter severa s hrepenenja me kopreno obda.
Hrepenenje – vznemirljivi plašč obeta,
kot slutnja sladka iz prihodnosti,
esenca spomina preteklosti vzeta;
slutnja nečesa, kar nevidno vpeto je v meglici časa…
in ko potujem od postaje do postaje,
spremlja me, me ne spusti,
me nosi daleč prek obzorja stvarnosti.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2006111502003529
Domov |
|
Powered By GeekLog |