| 
  |||||||
Veter s planin mi kuštra lase,
že po snegu diši,
v meni se pa nemir naseli:
Mraz. Se sonce v  kristalih 
na snežni odeji  blešči,
smučka v neskončno belino drsi…
Že sem v valu vznemirjenja vsa,
prav do prstov konic mi gomazi,
veter severa s hrepenenja me kopreno obda.
Hrepenenje –  vznemirljivi plašč obeta,
kot slutnja sladka iz prihodnosti,
esenca spomina  preteklosti vzeta;
slutnja nečesa, kar nevidno vpeto je v meglici časa…
in ko potujem od postaje do postaje,
spremlja me, me ne spusti,
me nosi daleč prek obzorja stvarnosti.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj: 
      www.pozitivke.net
        http://www.pozitivke.net/article.php/2006111502003529
| Domov |  
       | 
    Powered By GeekLog |