Veter s planin mi kuštra lase,
že po snegu diši,
v meni se pa nemir naseli:
Mraz. Se sonce v kristalih
na snežni odeji blešči,
smučka v neskončno belino drsi…
Že sem v valu vznemirjenja vsa,
prav do prstov konic mi gomazi,
veter severa s hrepenenja me kopreno obda.
Hrepenenje – vznemirljivi plašč obeta,
kot slutnja sladka iz prihodnosti,
esenca spomina preteklosti vzeta;
slutnja nečesa, kar nevidno vpeto je v meglici časa…
in ko potujem od postaje do postaje,
spremlja me, me ne spusti,
me nosi daleč prek obzorja stvarnosti.
|
Hrepenenje
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 16. november 2006 @ 06:01 CET
Prijetna pesem.
Mraz. Se sonce v kristalih
na snežni odeji blešči,
smučka v neskončno belino drsi…
Ne manjka več dosti do tega.
Lep pozdrav
Hrepenenje
Prispeval/a: danaja... dne petek, 17. november 2006 @ 20:01 CET
Lea7, hvala za komentar in veliko veselja ti želim!
Uredništvu: Fotka je pa noro noro dobra! Kakšno vreme! Kakšna smuka!
Kar slišim, kako zarežejo smuči
in sneg vse naokrog prši
pa sonce v kristalih se blešči…
Zdaj hrepenenje še večje je!
Snega pa ni in ni.
Vsem prav lep pozdrav!
Danaja