Veter s planin mi kuštra lase,
že po snegu diši,
v meni se pa nemir naseli:

Mraz. Se sonce v kristalih
na snežni odeji blešči,
smučka v neskončno belino drsi…

Že sem v valu vznemirjenja vsa,
prav do prstov konic mi gomazi,

veter severa s hrepenenja me kopreno obda.

Hrepenenje – vznemirljivi plašč obeta,
kot slutnja sladka iz prihodnosti,
esenca spomina preteklosti vzeta;

slutnja nečesa, kar nevidno vpeto je v meglici časa…

in ko potujem od postaje do postaje,
spremlja me, me ne spusti,
me nosi daleč prek obzorja stvarnosti.