Dan je objela zarja.
Kakor hmelj so njeni dolgi lasje,
ki vžigajo zelena življenja.
Vidim naseljeno hrepenenje v oblakih
in sončna kraljica je vtkana v njihov obraz.
V čigave prsi je vžig položil dušo?
Čutim, da belo jadro šelesti po globini krvi.
Krmar seje plodovito zrnje,
ki mu ga ni treba zagrebsti v zemljo,
da vzklije in obrodi sadeže,
ko se njen zubelj odtelesi.
Združeno je, kar je bilo razdeljeno.
Telo je prisiljeno govoriti
in prisiljeno molčati v njenem imenu.
V dlaneh jo čutim, ko dajem
in ko razprem roke v objem.
Čutim jo, ko rastejo v njej ideali
in čustva, ko me vdih pomirja
in izdih vznemirja.
Tam je zapisano vse.
V neprestanem vrenju in kipečem stanju
so trenutki, ki jih duša polaga v srce.
Njeno stopnišče v globino je neskončno,
tam je središče sveta, kjer sonce tepta sence
in v navdušujočih nasmeških
prepušča srce njenim občutkom.
Dan je objela zarja.
