Skozi okno gledam melanholični dan.
Utrujeni dež mi trka na okno
in moj vrat se steguje v siv dan.
V mokra tla mi polzi pogled.
Kakor curek žalosti se razteguje
mlaka deževne brozge.
Zakaj je jutro pozabilo prinesti sonce s seboj?
Mogoče je danes utrujeno zaspalo.
Kaj pa če se je izpraznilo,
ker mu nihče ni namenjal lepe besede.
Mogoče se želi danes odpočiti v morju
in tam diha kot ljubkovanje jutrišnjega dne.
Nekaj se res svetlika za oblaki
pa je tako neopredeljeno.
Skriva mi svoj pravi obraz.
Kaj pa če misli, da nam ni več potrebno
in da smo v tem deževnem vremenu
sami sebe spremenili v smehljaj.
Tako sama se čutim brez njegove topline.
Skozi okno gledam melanholični dan.
