Prebirala sem knjigo na listih drevesa
in nisem slutila ptice v njej.
Po kapljicah sem priklicala glasove
in ptica je ustvarjala novo gibanje
v ognjenem stebru svetlobe,
ki je nisem mogla prijeti
in se je nisem mogla dotakniti.
Krhala se je noč in glas ptice je zapel.
Nenavaden lesk miline z glasbeno
spremljavo je bil. Videla sem se
v notranjosti prihodnosti.
Preglasila me je luč in sozvočje ptice
v ritmu s kozmičnim plesalcem.
Ptica je začela zeleneti in perjaste peruti
so se spreminjale v vodéni lik plesalca
v svoji razsvetljeni podobi.
Branje knjige se je nadaljevalo
vse do zadnje strani.
Kakor daleč je seglo oko
in ptica se je spremenila v sijočo zvezdo.
Jesenovo listje je padalo na tla
in zvok ptice je okamnel.
Vodne kaplje so mi zmočile obraz.
Če hočeš brati pisave listov na drevesih,
moraš biti iz iste snovi. Svetloba postaja
na koži vse tanjša in zvok v ušesih vse glasnejši.
Brusi površine in se prelamlja znotraj.
Ostani v drevesu, ki te je sprejelo vase.
Prebirala sem knjigo na listih drevesa
