luna s koraki mehkimi
po zemlji stopa
nje palica čarobna spremeni
me v vilo zvezdnate noči

s telesom nežno te objamem
v globino svojo vzamem

in nisem več jaz …

ko poljubljaš golobice bele
ko jedre jerebice
v svoja usta vzameš
grizljaš mi bradavičke otrdele

zavest me znana zapusti
globoko iz drobovja le občutek govori

Sem danes zopet čas si vzel,
ker v sebi sem zaslišal melodijo,
ki pravi mi, da malo bi zapel,
za dušo svojo blagozvočno elegijo.

Siv dan se mi že v noč preveša,
in spomladansko cvetje preobraža mi že metamorfoza,
to čas je, ko v meni čut se z razumom meša,
veselje, radoživost, resno že načenja groza.

Res lepi so občutki izpolnitve,
ko se v meni udejanja hrepenenje
in ko ne čutim v sebi tiste zmedene delitve,
in mi prijatelj tudi je trpljenje

Tako lepo poljubljaš,
da diši po rožmarinu,
ko oblake mi obljubljaš
in srce namočeno v vinu...

Tako lepo poljubljaš,
da mi dušo boža
in zvestobo mi obljubljaš,
kot rožmarina roža...

Tako lepo poljubljaš,
z nežnim cvetom rožmarina,
da vame se zaljubljaš,
a ura kliče, ura petelina...

Z duhovno pisavo polje zarisuje sonce
s pahljačo njegovih žarkov v klasje
in z zrni posejani čas zori pod letečo jato ptic.
Zemlja ima svoj ognjeni zakon rodovitnosti.
Zakon matere in očeta v grozdu in zrnju.

Žitna njiva je ženski prostor zemlje,
kjer samorastniško zori svetloba v klasju
v mlado zrnje, ki se debeli v pretoku sil rasti.
Zlato žito krasi mak skoz slamnato odejo zemlje
in skozenj se pretaka pesniška govorica ljubezni,
šepetanje z zvoki šumenja valujočega polja
in arhitekturno risanje znamenj neba z lučjo,
ki oznanja praznovanje domačnosti na vasi.

Si kdaj poznal gospo Marjetko,
ki je svojo glavo spremenila v cvetko.
Najlepšo cvetlico na svetu.

Si kdaj poslušal strica Matjaža,
ki je vedno pil samo iz glaža?
Najlepšega glaža na svetu?

Si kdaj poslušal ptico Pevko,
ki je za petje potrebovala samo majhno cevko?
Da je zapela najlepšo pesem na svetu?

Hvala ti!
Iz globine svojega srca, ti rečem
Hvala!
Ti si tisti, ki mi je zacelil neozdravljive rane
Hvala!
Ker si v moje življenje spet vrnil barve
Hvala!
Da sem se naučila veselo smejati
Hvala!
Zaradi tebe moje srce ni več puščava
Hvala!
Za srečo, ki jo vidim v tvojih očeh
Hvala!
Za roko, ki si jo v težki čas mi ponudil
Hvala!
Neštetokrat lahko ti to rečem …

Sreča moja, hvala ti!
Za tvojo
LJUBEZEN

Zdi se da ob meni
na veke boš stal.
Mehko si posteljo
duši postlal.

Globoko in tiho
v meni živiš.
A vendar me iz
svojih oči ne izpustiš.

Po poti življenja
me vodiš.
Tudi, ko ni te
Ob meni ti hodiš.

Dobro pazi, kaj govoriš,
da bolečine ne povzročiš,
tistim, ki v dvomih živijo,
za razumevanjem strmijo.

Beseda ostra kakor nož
za vedno rane bo pustila,
težko zaupanje ti vrnila,
da vreden si ljubezni,
kot tudi spoštovanja,
da nekdo srečo ti poklanja.

Ne pusti se bolečini,
ki pred te je stopila,
da vsako kapljico dobrote bi izpila,
poskusi se ji upreti,
srečo tudi zase vzeti.

To je moralo boleti,
resnično morala si trpeti,
je prvo kar dobiš,
ko o bolečini spregovoriš.
Morda kakšna solza se spusti,
vsak po svoje dalje živi.

A ne ti,
ti pripravljena si ob meni stati,
delček svoje ljubezni mi dati,
me tolažiti in bodriti,
delček sebe mi podariti.

Res nosim bolečino,
ki ima močno korenino,
sama ne bom mogla je zavrečti,
pomagaj mi jo izvlečti.

Navdušena prihajam na oder življenja,
za uvod se ljubko priklanjam na vse strani.
Spremljajo me začudeni pogledi
in napeta tišina.
Vse oči uprte vame –
čakajo, kaj bom storila.
Ali se bom zmedla, tako kot so pričakovali
in se kaj kmalu vrnila tja, od koder sem prišla.
Ampak jaz ne bom odšla,
dokler ne odigram svoje vloge,
ki sem se jo naučila,
ne dam svojih pet minut,
ki sem si jih izborila.
Boste že videli,
moja podoba bo še enkrat uokvirjena!

Enostavno včasih ne prenesemo
odsotnosti in izključitve teh,
ki po duši so nam blizu.
Takšni smo, da vse verjamemo,
zbrano opazujemo,
se hitro česa lotimo,
ustvarjamo in se učimo
drug ob drugem,
drug od drugega
in verjamemo v to, kaj delamo –
skupaj bomo narediti nekaj lepega
zase, zate, zanje in za vse.

Gospod, daj mi prav spoznati Tvojo voljo.
Daj mi vedeti, kdaj bom lahko z mirno vestjo nekomu porekla DA.
Ohrani me za to v Tvoji čistosti,
uči me potrpežljivosti,
da ne bom neučakano bolestno hrepenela,
da ne bom želela, da bi svojim čutom v vsem ustregla.
Nauči me samopremagovanja in stabilnosti.
Veš, da ne želim ničesar drugega kot to,
da bi na mojih tleh vzbrstelo nekaj lepega, Tebi všečnega.
Naj bom globoko v sebi pomirjena,
ko moje uho najde Tvoja resnica.
Gospod, Tebi darujem to ljubezen, ki jo čutim v sebi,
Ti jo poznaš in veš, kako jo boš oplemenitil.

Kako te vidim?
Seveda, s svojimi očmi.
Zame si neskončno več,
kot zgolj to,
kar veš o sebi ti.
V tebi iščem dimenzije,
ki so morda prisotne le v meni.
Od tebe pričakujem, da veš,
katere spretnosti poseduješ
in kako z njihovo pomočjo
moreš in moraš
funkcionalno delovati,
ustvarjati,
kakovostno preživeti.

Posadil sem rožo,
ki ne bo cvetela,
brez korenin in sonca,
bo v mraku ovenela.

Prosil sem nebo,
naj bo prijazno,
vendar odprto srce,
bo ostalo prazno.

Ljubezen sem gasil,
pa je vse zgorelo,
v pepelu hladnem,
ne bo več zaživelo.

Le metuljček si,
ki mi boža rano,
v prihodnost megleno,
le samota gre z mano.

Nekoč boš razumela,
da skozi ogenj si letela,
takrat boš zaslutila,
da sem pripel ti krila.

Mi ptica govori,
ne znam leteti,
kjer vsi kričijo,
ne morem gostoleti.

Lažeš ptica, tajiš,
krila izdajalska skrivaš,
letiš, prepevaš, misliš, da ne vem,
kadar spiš.

Ne bom te gledal,
pojdi, če želiš,
sam vem kaj me čaka,
ti dobiš, kar želiš.

Nekoč je bila sama tema
in nič še ni bilo,
kar bi živelo.
Nato je bila BESEDA kot želja,
in ta beseda je oživela,
se težko pričakovanega dne rodila
in se med nami naselila.
Bila je pred nami,
ko je še nismo poznali
in še nismo vedeli,
kako nestrpno jo bomo pričakovali.
Brez nje bi bili toliko kot živali,
trop brez vodnika,
ptice brez gnezda,
ljudje brez imena,
tema brez svetlobe,
hiša brez strehe,
kruh brez soli,
volja brez moči,
življenje brez dvojine.

Tvoj objem v slovo še pomnim,
tvoj nasmeh je v žalosti utonil,
nisva več skupaj.
In praviš mi,
da je kljub temu
še vedno vredno živeti,
a tebe ne imeti,
vse, kar bilo je, pozabiti
in znova trdo garati,
za nov blišč in pohojeno samozavest,
da me znova kdo opazi
in da to ne boš več ti…
Veš, to boli.

Te z drugimi včasih gledam očmi,
in nežno kot puha dih čustvo se v meni rodi,
me gane pogled tvoj, oddaljeni zven bolečine,
ko v njem luč mladega fanta izgine.

Vidim tvoje skrbi, pa čeprav ti zatajil jih bi,
globoko v duši strah, za njim bolečino zakrito,
pretežko takrat - a če vzel v močne bi jo roke zdaj,
zgubila krutosti bi svoje težo - pa ti kot mali si otrok

in namesto tebe poljubljam rane boleče režo.

Odšla si.
A nikdar ne boš me zapustila.
Kam?
Nazaj domov, v nebesa si stopila.
Zakaj?
Da od tam še bolj me boš pazila.
Kako?
Z ljubeznijo me boš vodila.
Kdaj?
Vedno z mano boš hodila.
Do kdaj?
Do takrat, ko v nebeški svetlobi
mi svojo roko boš ponudila.

skozi
prosojnost kože
prodirajo misli
oprane
v jutranji rosi
počasi drsijo

oprijemajo se
nevidnosti
drobnih tipalk
tavajo
iščejo pot
zaidejo
le v neznano

... Srca je daleč

V jutranji zarji se sprehajam ob žitni njivi
in mislim o kruhu. Iščem v žitu obraz svoje duše.
Tedaj vzvalovi pšenično polje in se v ritmu zemlje
prelije v glasbo šelestenja in nežen žitni spev.
Naj me drhtenje zrnja pred žetvijo umiri!
Moja srčna stran je prislonjena h klasju
in zemlja me gleda s svojimi očmi,
s svojim toplim občutkom žetve in miru.

Eno samo zrno pšenice lahko reši svet pred lakoto,
eno samo zrno pšenice zraste v klas,
en sam klas nosi v sebi seme žitnega polja,
ki mi je začelo rasti v srcu in jaz sem začela
graditi porušeni svet v zavetju pšenice.
V naročju zlate pšenične idile se je med zrni
razlezla dobrota in vabljiv vonj po kruhu.
Čas je dozorel za žetev, mlačev in retanje zrnja.

Novi izzivi,
in nove avanture,
brez prostora,
in brez ure.

Le zvezek, svinčnik
in kanček domišljije,
da se pride do poezije.

Lahko je ljubezen ta,
ki jo opisuješ,
lahko za življenje se bojuješ,
lahko se jočeš,
ali pa smejiš,
svojim občutkom se prepustiš.