Sem danes zopet čas si vzel,
ker v sebi sem zaslišal melodijo,
ki pravi mi, da malo bi zapel,
za dušo svojo blagozvočno elegijo.

Siv dan se mi že v noč preveša,
in spomladansko cvetje preobraža mi že metamorfoza,
to čas je, ko v meni čut se z razumom meša,
veselje, radoživost, resno že načenja groza.

Res lepi so občutki izpolnitve,
ko se v meni udejanja hrepenenje
in ko ne čutim v sebi tiste zmedene delitve,
in mi prijatelj tudi je trpljenje

To čas je,ko spet gledam na lepoto,
ki prej morda je neopazno
zastirala pogled mi na Golgoto
in zaznamovala moj pogled je dokaj neizrazno.

Prav ta skušnjava je prevzela tudi Fausta,
ki v zameno za mladost prodal je svojo dušo,
in je prepustil zapeljivim šepetanjem se mefista,
da revež skoraj je pozabil na jesensko rušo.

Kaj tisto je, ki tak nas vleče tja v mladostne čase,
če to ni hrepenenje po izpopolnitvi.
So leta prej, kot ne, posrkala ga vase
in zdaj se spet budi kot klic po odrešitvi.

In šele zdaj uspeva mi povezat,
očarljivi stas in duše glas dekleta,
za katerega ne žalil bi preplezat
prav vse ovire, ki mi življenje jih podmeta.

Blaž Zanjkovič