NAGELJ, ROŽMARIN, ROŽENKRAVT IN SLOVENSTVO

Najpomembnejši v pušeljcu je rdeč nagelj, ki pomeni ljubezen. Njegova rdeča barva spominja na kri, kri pa pomeni življenje. Rdeča barva je znamenje človeške moči, znamenje ognja ali goreče ljubezni. V slovenskem okrasu se nahaja rdeč nagelj. Vendar slovenskega pušeljca ni, če se v njem ne nahaja rožmarin. Rozmarin je močnega duha, naj bo zelen ali pa suh. Ljudska pesem ga omenja v pomenu "za spomin", predvsem pa v tistih prizorih, v katerih jemlje fant od dekleta slovo. Ko so odhajali fantje v vojsko, so vedno dobili od svojega dekleta nagelj z rožmarinom v znamenje njene trajne zvestobe in njene vere vanj. Zato tudi mnoge ljudske pesmi, v katerih se poudarja dekletova vera tudi v fantovo zvestobo, omenjajo za pušeljc samo rožmarin. Mišljen pa je poleg njega tudi nagelj.

Tretja sestavina pušeljca pa je roženkravt, ki skupaj z nageljnom in rožmarinom napravi pušeljc lep, pri čemer pride do izraza zlasti zelenje. Zelena barva pa od davnih časov pomeni upanje. Bogato zelenje poganja v naravi cvetove, iz katerih pridejo sadovi. Zato je človeku pomenilo bogastvo zelenja že od nekdaj upanje na dobro letino in zelena barva je s tem postala simbol upanja.

Številne priljubljene ljudske pesmi govorijo o zelenem pušeljcu. N.pr. : Fantje se zbirajo, na vojsko odhajajo, toda njen fant se izmed vseh pozna, ker zelen, zelen pušeljc ' ma."
Z zelenim pušeljcem je simbolično izraženo upanje dekleta na srečno fantovo vrnitev.

V slovenskem ljubezenskem pušeljcu se z nageljnom, rožmarinom in roženkravtom razodevajo trije simboli, tri čednosti. V njem so izražene vera, upanje, ljubezen. Tri duhovne krščanske vrednosti, ki so bile stoletja vodilo v življenju slovenskega ljudstva.

Zanimivo je kakšni običaji so v različnih delih Slovenije. V Ziljski dolini, kjer se vrši znameniti "visoki rej" pod lipo, izročajo dekleta fantom pušeljc, v katerem se nahajajo poleg nageljna, rožmarina in roženkravta, so še tri pozlačena steba lanu in posrebrena struna, imenovana "migelca". Stebla s semeni pomenijo rodovitnost, bodisi polja ali pa kmečke domačije. Struna pa simbolizira petje, veselje in srečo. Kjer je bila sreča v hiši, tam se je pelo.

Fantje so ob odhajanju dobili svoj pušeljc. Fantje so odhajali na delo v avstronemške kraje, zlasti na gornje Štajersko, kjer je bilo razvito železarstvo in gozdarstvo. Delo je trajalo mesece in mesece, lahko pa tudi kako leto, zato da je fant dovolj zaslužil in s tem ustvaril materialno osnovo za poroko in svoj prihodnji dom. Na gornjem Štajerskem bo fant srečal dekleta, ki nemško govorijo, in ta ga bodo vpraševala, kdo mu je tak pušeljc dal? On a bo povedal, da ima doma "ljubico zaljubljeno". Običaj in ljudske pesmi so zajele vse slovenske pokrajine. Pesem govori, da četudi ime dekle več kot tri petice, se vsaka omoži, še prej kot bogate nemške frajla. V tem besedah se izraža narodni ponos slovenskih ljudi.

Že od turških časov so bile vojske dokaz pogoste in mnogo fantov se ni več vrnilo. Ljudska pesem pa je takšne prizore ganljivo podala...Deklle se ne vrtu pogovarja z rožami. Pa pride mimo mlad vojak in jo prosi za pušeljc oziroma rdeč nagelj ali rdečo rožo, t.j. za ljubezen. Toda ona je že dala svoj pušeljc, torej svojo ljubezen in besedo drugemu fantu, ko je odhajal na vojsko. Od tedaj je minilo že sedem let, a svojemu fantu je ostala zvesta. Toda mlad vojak pove dekletu, da je njen fant na vojski padel in da ga več nazaj ne bo. On pa jo bo sedaj vzel za ženo, saj je dokazala, kako zna biti zvesta.

V prizoru omenjenih "sedem let" pomeni značilno sedmico, t.j. dopolnjen čas po svetopisemski simboliki. Čakanje je za dekle, ki ji je fant padel, končano. Izbere si lahko druega moža in začne novo življenje.

Navedeni običaji so lepo podani in opisani v zbirki "Slovenske narodne pesmi", K. Štrekelj, Ljubljana 1895 - 1908; slovenske narodne običaje pa opisuje Jožko Šavli v knjigi "Slovesnka znamenja", 1994.

Slovenci imamo bogato izročilo, ki sega do Karantanije, ki ni prenehala z uporom okoli leta 820, temveč se je nadaljevala in se ohranjala ves srednji in novi vek, tja do 19. stoletja, ko so to izročilo hotele nekatere ideologije uničiti, kakor pangermanizemm panslavizem in zatem tudi jugoslovanski unitarizem. Ti so hoteli zbrisati izročilo iz zavesti slovenske in evropske javnosti. Četudi se je na ozemlju tedanje Karantanije oziroma Koroške izoblikovala Avstrija, naši običaji segajo globoko v zgodovino. Obstoju gre zahvala, da je slovensko ljudstvo vztrajno branilo svoj jezik in kulturo, svoja izročila in navade, svoje pesmi in pripovedi, skratka svoje narodno bistvo. Običaj o slovenskem narodnem pušeljcu je samo ed detajl, ki pove kako smo kot narod ostali zvesti ne samo svojemu fantu ali dekletu, temveč tudi svojemu narodovemu ponosu. Nisemo le narod hlacev in dekel, kot bi nas nekateri radi prikazali zaradi narodne majhnosti in brezpomembnosti, narod z nekakšnim občutkom nesrečnosti in nemoči. Slovenski človek se zaveda svoje narodove zgodovine, svojega porekla in je ponosen, da pripada svoji narodnosti in svojemu jeziku se ne odpove. Nekateri so dolgo gojili v javnosti poniževalno predstavo o hlapčevskih Slovencih. Prejšnji unitarstičen režim je izbrisal iz knjig vse slovensko zgodovinopisje, ki priča o državnopravnem izročilu Karanztanje skozi stoletja. Vse to se je dogajalo v akademskih krogih, ki jih javnost ni poznala in nazadnje je obveljal hlapčevski model o zgodovini Slovencev. To psihonasilje nad našim jezikom se je nadaljevalo v jugoslovanski politiki "skupnih jeder".

Danes imamo svojo državnost, svoj jezik in tudi objektivnejše zgodovinske razlage, ki povedo od kod smo in kakšna je bila naša zgodovina. Upajmo, da bomo znali te naše lepe slovenske običaje ohraniti in jih spoštovali in da ne bomo zapadli v dekadenco zahoda, ki vnaša med naše ljudi marsikaj, kar ni naše domače, marsikaj kar zaslepljuje in odtujuje, zlasti mladino, ki ji marsikdaj primankujeta čuta samostojne narodne zavesti in narodovega ponosa.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]