Tvoj objem v slovo še pomnim,
tvoj nasmeh je v žalosti utonil,
nisva več skupaj.
In praviš mi,
da je kljub temu
še vedno vredno živeti,
a tebe ne imeti,
vse, kar bilo je, pozabiti
in znova trdo garati,
za nov blišč in pohojeno samozavest,
da me znova kdo opazi
in da to ne boš več ti…
Veš, to boli.
Ne boš mi priznal,
da me boš kaj kmalu pozabil,
hitro zamenjal
in ob drugi sanjal.
A jaz te bom
še vedno v zvezde kovala,
v sanjah še pričakovala
in prisluhnila zvoncu,
če si morda prišel pome.
Življenje teče dalje,
dan dnevu je podoben,
moje sanje spijo,
a v mislih sem pri tebi.
Če se boš slučajno vrnil k meni,
vedi, da so vrata ti na stežaj odprta,
nikogar nisem še namesto tebe izbrala
in čeprav sem sama,
se ne počutim preveč osamljena,
ker živim v spominih, v preteklosti,
v sledeh, ki si jih v meni pustil ti.
In če že prideš, ti porečem, ostani.
Tvoj objem v slovo še pomnim,
