Navdušena prihajam na oder življenja,
za uvod se ljubko priklanjam na vse strani.
Spremljajo me začudeni pogledi
in napeta tišina.
Vse oči uprte vame –
čakajo, kaj bom storila.
Ali se bom zmedla, tako kot so pričakovali
in se kaj kmalu vrnila tja, od koder sem prišla.
Ampak jaz ne bom odšla,
dokler ne odigram svoje vloge,
ki sem se jo naučila,
ne dam svojih pet minut,
ki sem si jih izborila.
Boste že videli,
moja podoba bo še enkrat uokvirjena!

Sredstev res ne bom izbirala.
Kar prisilila vas bom,
da mi boste navdušeno zaploskali.
Obljubljam, da bo razburljivo –
tega ne vrtijo niti v najboljših kinematografih –
od osuplosti vam bo zastajal dih!
To bodo prizori, vredni obeleženja!
Nobena napaka jih ne bo kazila.
Rekli boste, zakaj se tega nismo mogli sami spomniti.
Dala vam bom misliti.
Hipnotizirala vas bom z močjo poezije,
približala vse razdalje,
zapolnila vse vrzeli.
Ne bo več časa, ne prostora,
kot da je že od vekomaj tako.
Dan vam bo čudež…

Danijela Premzl