se
N O Č
spustila je do jutra

D A N
podal ji je roko

ga nežno je objela
poljubila s stihi mehkimi

nje barva zvezdna vanj se je prelila
nje misel v moči dneva k soncu razprostrla krila

je J U T R O dneva in noči poljub
poraja iz poljuba novo se Ž I V L J E N J E

leži
vsa bleda
na beli postelji

ptica
črna ji
kljuva solzne oči

ni krvi
ni v njej več
življenja strasti

umrla za vrati samostanskimi

Ne vem, če je dovolj-
reči da te ljubim.

Kaj naj ti dam,
kaj naredim?

Morda je najbolj prav,
da se zaprem,
v svoj svet zbežim.

Tu je mraz, puščoba, nič,
ni smeha, ni ugodja, ni zgodbe.
Vse sonce, spokoj in radost -
je na tvojem koncu.

Dežuje.
Pogled na vrt je monoton.
Dan je mogoče doživljati
na tisoč in en način.
Naj bo celovit!
Kaj naj mu dodam?
Kaj mi manjka?
Je morda kakšna snov,
ki mi manjka?
Hrana, knjiga, moški?

Notranje bistvo se razteza.
Se razmnoži.
Se povesi kot smokva.
Kaplja sladkost.
Prileti črml.
Se obvladuje. Ga zadrži,
ga vabi, mu nastavlja usta.
Sledi dolg poljub.
V mislih.

Skrijem solze od tujih pogledov.
Žalosti moje, ne boš razumel.
Glasba, veselje, maškarada.
Nekdo poje otožno balado.

Iščeš nekaj, kar že imaš.
Dvomiš vame, čeprav me poznaš.
Poznaš že od nekdaj, ko še ni bilo nič.
Le oči zapri, slišiš kaj poje ptič?
Življenje moje je grenko in sladko,
Poznam odgovor na tvojo uganko.
Ne hiti, prosim, prisluhni mi.
V kaminu zadnje oglje tli.
Daj v že kmalu ugasnjen plamen
ljubezen vročo katera stopi kamen,
Daj mi srce ne bom ga razbila,
imam nežne roke, kot kitajska svila.

Misliš, brez mene boš našel srečo?
Le misli si.

Na eno življenjsko spoznanje več nosim v sebi,
kot jih imaš ti.

Prehitro spoznala sem kaj je življenje,
ni le iz knjig.

Vem kaj je vredno in kaj je bedno,
v tem je trik.

Ne ni trdim, da imam v sebi vso modrost sveta,
saj nisem Bog.

On me le vodi po poti spoznanja -
moj življenjski urok.

Kje si?
Prerok, ki mi je ukradel srečo.

Kje si?
Ta, ki mi je odprl oči.

Zdaj gledaš zvezde
In z roko drhtečo
Na steklu okenskem
pišeš mi: Kje si?

Kje si?
Človek, ki ubil me je
in dal ponovno rojstvo.

Dala sem najdražje, vse, kar sem imela.
(Mogoče zdaj moje besede zvenijo nezrelo.)

Nežnost in čutnost, srce hrepeneče.
(Kakšna neumnost, kako to boleče.)

Zaupanje zlahka sem ti podarila.
(Z enim stavkom naenkrat vse izginilo.)

Sem sanje ti tkala, kot dobra vila.
(Zdaj srce moje, črnina ovila.)

Na licih tvojih sem ti solze osušila.
( Boljše bi bilo, če bi ti jih pustila.)

Račun prosim,
plačam!
Grehov je veliko,
jočem?
Ni nič poceni -
veselje!

…ne moreš se več skriti pod odejo.

Vzemi ali pusti –
brez farse.
Ne čakaj predolgo,
ugasne.
Iskreno povej,
naj bo kamen.

Besede so tvoje - rezilo,
Nabrušen nož,
Izreže vse kaj vzklilo.

Pogled tvoj - led.
Hladna, mrzla gmota.
Goreči plamen zaledeni z lahkoto.

Naj bo po tvoje – živi laži, lažje.
Umiri se, saj ne trpim.
Naj vest te ne preganja.

Dotik tvoj – strup,veno vse rože.
Takšen obup,
Ni daj mi Bože…

Strašno prekletstvo je nad menoj,
Laži, laži, krvavi znoj.
Srce je zmleto, življenja ni več.

Angel-varuh moj, daj mi moč,
da to življenje preživim do kraja,
da dočakam naslednjega maja.

Sebičnost - kuga današnjega časa.
Duša moja - je prepolna čaša.
Čez rob je vsega, kam naj pobegnem?

Prepozno je, žal ne utegnem.

Ne želim pisati
v imenu programiranih sanj,
v imenu struktur,
niti nočem molčati.
Itak bodo rekli:
»Kaj stari z artritisom 'bluzijo'?«
Se popraskaš po glavi in si kupiš
V Tušu, Mercatorju ali Supernovi
(velikank ne manjka) češpljev kompot
ali pa greš na kofe v »Palma di Popo«
in napišeš pesem, ko te prešine
sončni preblisk in spenjeno morje
buta svoj nemir ob obalo.

Vesel sneg pada v kosmih z neba
in nas poljublja z ustnicami teloha.
Otroci vriskajo na saneh in se kepajo.
Gozd je dobil biserno krono,
dolina belo odejo in hiše so kakor neveste
v belih oblekah in bisernih pajčolanih.
Globoke vzdihe dreves pokriva ivje.
Prazna gnezda ptic so kakor skodelice mleka,
kipeče od beline. Voda se svetlika
v kapnikih in slavi praznik ledenih rož.
Srebrna tunika daje hišam svečani lesk.
Ljudje krožijo v bisernem prstanu zime
in veselo jim škripa korak.
Nihče se ne boji, da mu mraz zamrznil
poslednjo solzo slovesa, ko odhaja in
prihaja skoz drevorede ledenih orhidej,
kjer čakajo otrpli brezdomci na skodelico čaja.

Rad Te imam,
Edino to Ti povem,
Fino, drugače ne znam,
Osebno, povem Ti sam...
Še Ti tako mi povej,
Kar me tako ne glej...

Rad Te imam - gabriel s

Ti, ki v meni živiš,
Enkrat samo v življenju,
Roko mi podariš,
Ali v dobrem ali v trpljenju,
Ne, tega si ne želiš...

gabriel s

Moja bila si nekoč,
Enkrat, davno tega,
Resnično, moja bila,
Lepota vsega sveta,
Oh, zakaj si odšla?
Ti, ki bila si mojá...

gabriel s

Je polje
kot bi že pomlad bila:

nad mano vrane se pode,
meglice se valijo dol z gora,
pa sonce svetlo rumeni
zelene krpe detelje,
preproge žita mladega …

A stiska me,
boli srce -

ni snega.
Pogrešam ga.

Sejem morsko obalo z molčanji.
Misli iščejo dno in trenutek resnice.
Izginevam. Se potapljam v bistvo.
Razmišljam o ubitih ženskah.
Smrt ima veliko obrazov.
Tudi obraz odrekanja pravice
do molčanja znotraj družin.

Razobesim se kot mokra brisača,
malo popisana, malo porisana.
Sledim notranji besedi,
ujemanju odtenkov. Koloritu hipa.

Denar oksidira in zarjavi.
Sredica v kruhu splesni.
Kosti se starajo in otrdevajo.
Baletke si postarajo noge.
Pevke dobijo hripavi glas.
Oči izgubijo lesk, koža prožnost.
Pretekla življenja so le iskanje
krivca za nesposobnost in grehe,
ki smo jih sami zakrivili.
Alibija, ki bi te razbremenil, ni!
Montiraj si skrito kamero v spomin,
jo opremi z zoomi in kodami,
ki bodo posnela skrita vrtanja po nosu
in "šmentano muho" ki brenči na rani,
kjer te je pičila kača in začarali uroki,
in za vse te stvari ti ne sme priti na pamet,
da bi zahteval denar. Tisti "lari fari"
iz kavne usedline te uči, da moraš v nekaj
verjeti. Če verjameš vase je dovolj in tedaj
spoznaš, da ti je mladost dovolj.

Tam zunaj je kot sodni dan,
v kaminu ogenj je prižgan,
z jeziki vroče plapola,
s plameni povezuje oba.

Ko stiskaš v nežen me objem,
nenadoma se v njem zavem,
da s tabo rada bi bila
ves čas, vse dni povezana,

zato, ker osrečuješ me,
ker ljubim tebe le nadvse,
ker s tabo sem izpolnjena,
ker vem, da res sem ljubljena.

Ljuba Žerovc

Kadar sem s teboj,
me je strah, da boš odšla,
ko sem sam,
da ne boš več prišla.

Ob izviru, tebe žejen,
pa ne morem piti,
srce mi krvavi v belino,
jaz ga pa ne morem skriti.

Tema je kriva,
da ne morem spati,
ljubezni ne poznam,
zato ne morem vstati.

Najtanjše vlakence v telesu
neustavljivo zadrhti,
ko me objameš ob slovesu,
poljub mi dahneš na oči.

Ko kličeš me po telefonu,
srce kot noro trepeta,
po nenapisanem zakonu
kot nalašč glas odpoved da.

A ko naslednjič se dobiva,
ko k tebi spet privijem se,
čeprav rdečica me obliva,
povem, da osrečuješ me!

Ljuba Žerovc

Trepeče, kakor angelske peruti,
razkrijejo trepalnice igrive
iz sanj, oči čarobno zapeljive –
kristali modri so na njih posuti.

Napoj dražeč in vonj, poljub se čuti,
opojno vlažne, polne kakor slive,
bahave ustnice so in mamljive –
zdaj vem, zdaj ni le, da srce mi sluti.

Kot breza vitka zadrhtiš, visoka,
in nežna, bolj kot plahih kodrov preja,
dotakne belih lic se tvoja roka.