Dala sem najdražje, vse, kar sem imela.
(Mogoče zdaj moje besede zvenijo nezrelo.)

Nežnost in čutnost, srce hrepeneče.
(Kakšna neumnost, kako to boleče.)

Zaupanje zlahka sem ti podarila.
(Z enim stavkom naenkrat vse izginilo.)

Sem sanje ti tkala, kot dobra vila.
(Zdaj srce moje, črnina ovila.)

Na licih tvojih sem ti solze osušila.
( Boljše bi bilo, če bi ti jih pustila.)

Račun prosim,
plačam!
Grehov je veliko,
jočem?
Ni nič poceni -
veselje!

…ne moreš se več skriti pod odejo.

Vzemi ali pusti –
brez farse.
Ne čakaj predolgo,
ugasne.
Iskreno povej,
naj bo kamen.

Besede so tvoje - rezilo,
Nabrušen nož,
Izreže vse kaj vzklilo.

Pogled tvoj - led.
Hladna, mrzla gmota.
Goreči plamen zaledeni z lahkoto.

Naj bo po tvoje – živi laži, lažje.
Umiri se, saj ne trpim.
Naj vest te ne preganja.

Dotik tvoj – strup,veno vse rože.
Takšen obup,
Ni daj mi Bože…

Strašno prekletstvo je nad menoj,
Laži, laži, krvavi znoj.
Srce je zmleto, življenja ni več.

Angel-varuh moj, daj mi moč,
da to življenje preživim do kraja,
da dočakam naslednjega maja.

Sebičnost - kuga današnjega časa.
Duša moja - je prepolna čaša.
Čez rob je vsega, kam naj pobegnem?

Prepozno je, žal ne utegnem.

Ne želim pisati
v imenu programiranih sanj,
v imenu struktur,
niti nočem molčati.
Itak bodo rekli:
»Kaj stari z artritisom 'bluzijo'?«
Se popraskaš po glavi in si kupiš
V Tušu, Mercatorju ali Supernovi
(velikank ne manjka) češpljev kompot
ali pa greš na kofe v »Palma di Popo«
in napišeš pesem, ko te prešine
sončni preblisk in spenjeno morje
buta svoj nemir ob obalo.

Vesel sneg pada v kosmih z neba
in nas poljublja z ustnicami teloha.
Otroci vriskajo na saneh in se kepajo.
Gozd je dobil biserno krono,
dolina belo odejo in hiše so kakor neveste
v belih oblekah in bisernih pajčolanih.
Globoke vzdihe dreves pokriva ivje.
Prazna gnezda ptic so kakor skodelice mleka,
kipeče od beline. Voda se svetlika
v kapnikih in slavi praznik ledenih rož.
Srebrna tunika daje hišam svečani lesk.
Ljudje krožijo v bisernem prstanu zime
in veselo jim škripa korak.
Nihče se ne boji, da mu mraz zamrznil
poslednjo solzo slovesa, ko odhaja in
prihaja skoz drevorede ledenih orhidej,
kjer čakajo otrpli brezdomci na skodelico čaja.

Rad Te imam,
Edino to Ti povem,
Fino, drugače ne znam,
Osebno, povem Ti sam...
Še Ti tako mi povej,
Kar me tako ne glej...

Rad Te imam - gabriel s

Ti, ki v meni živiš,
Enkrat samo v življenju,
Roko mi podariš,
Ali v dobrem ali v trpljenju,
Ne, tega si ne želiš...

gabriel s

Moja bila si nekoč,
Enkrat, davno tega,
Resnično, moja bila,
Lepota vsega sveta,
Oh, zakaj si odšla?
Ti, ki bila si mojá...

gabriel s

Je polje
kot bi že pomlad bila:

nad mano vrane se pode,
meglice se valijo dol z gora,
pa sonce svetlo rumeni
zelene krpe detelje,
preproge žita mladega …

A stiska me,
boli srce -

ni snega.
Pogrešam ga.

Sejem morsko obalo z molčanji.
Misli iščejo dno in trenutek resnice.
Izginevam. Se potapljam v bistvo.
Razmišljam o ubitih ženskah.
Smrt ima veliko obrazov.
Tudi obraz odrekanja pravice
do molčanja znotraj družin.

Razobesim se kot mokra brisača,
malo popisana, malo porisana.
Sledim notranji besedi,
ujemanju odtenkov. Koloritu hipa.

Denar oksidira in zarjavi.
Sredica v kruhu splesni.
Kosti se starajo in otrdevajo.
Baletke si postarajo noge.
Pevke dobijo hripavi glas.
Oči izgubijo lesk, koža prožnost.
Pretekla življenja so le iskanje
krivca za nesposobnost in grehe,
ki smo jih sami zakrivili.
Alibija, ki bi te razbremenil, ni!
Montiraj si skrito kamero v spomin,
jo opremi z zoomi in kodami,
ki bodo posnela skrita vrtanja po nosu
in "šmentano muho" ki brenči na rani,
kjer te je pičila kača in začarali uroki,
in za vse te stvari ti ne sme priti na pamet,
da bi zahteval denar. Tisti "lari fari"
iz kavne usedline te uči, da moraš v nekaj
verjeti. Če verjameš vase je dovolj in tedaj
spoznaš, da ti je mladost dovolj.

Tam zunaj je kot sodni dan,
v kaminu ogenj je prižgan,
z jeziki vroče plapola,
s plameni povezuje oba.

Ko stiskaš v nežen me objem,
nenadoma se v njem zavem,
da s tabo rada bi bila
ves čas, vse dni povezana,

zato, ker osrečuješ me,
ker ljubim tebe le nadvse,
ker s tabo sem izpolnjena,
ker vem, da res sem ljubljena.

Ljuba Žerovc

Kadar sem s teboj,
me je strah, da boš odšla,
ko sem sam,
da ne boš več prišla.

Ob izviru, tebe žejen,
pa ne morem piti,
srce mi krvavi v belino,
jaz ga pa ne morem skriti.

Tema je kriva,
da ne morem spati,
ljubezni ne poznam,
zato ne morem vstati.

Najtanjše vlakence v telesu
neustavljivo zadrhti,
ko me objameš ob slovesu,
poljub mi dahneš na oči.

Ko kličeš me po telefonu,
srce kot noro trepeta,
po nenapisanem zakonu
kot nalašč glas odpoved da.

A ko naslednjič se dobiva,
ko k tebi spet privijem se,
čeprav rdečica me obliva,
povem, da osrečuješ me!

Ljuba Žerovc

Trepeče, kakor angelske peruti,
razkrijejo trepalnice igrive
iz sanj, oči čarobno zapeljive –
kristali modri so na njih posuti.

Napoj dražeč in vonj, poljub se čuti,
opojno vlažne, polne kakor slive,
bahave ustnice so in mamljive –
zdaj vem, zdaj ni le, da srce mi sluti.

Kot breza vitka zadrhtiš, visoka,
in nežna, bolj kot plahih kodrov preja,
dotakne belih lic se tvoja roka.

V belo planjavo zložena duša neba.
Vžig, ki tlakuje domačo njivo s krili
majhnih metuljev v drobne cvetove.

O potopljena sladkost v biseru beline
s pljuči žitarice, vstani iz zemlje
s svojo biserno kožo, ko pride tvoj letni čas!

Ti znaš nositi v sebi rose, hlepeče iz vrenja
korenin v slapove nevestinega oblačila,
s svojimi plodovi v naročju in z napisi,
znamenji devištva tvoje prsti.

Kako mikavno je cvetoče telo zemlje,
oblečene v belo oblačilo v valovanju nežnih vetrov,
kot pena prostranih nižin, kjer ni morja,
kjer se rudnina spreminja v seme srca,
v cvetove, ki se s svojimi drobnimi prstki
dotikajo otroških iger in mlečnih sanj.

vroča kri
v ognju vzplamti...
ko zajame me tvoje val moške moči

v objem te vzamem
se odprem
mi s poljubi srkaš vsak delček telesa

že okušam
slast tvojih sokov
ko razpiraš vsa željna moja bedresa

in čutim
strast tvoje krvi
ko me pelješ… daleč… … v nebesa

moje Ženske brez tebe ni… ti moj - Moški si

lesket
rubina
mi ponujaš

kerubina
v dlan
podarjaš

stihe
zame
spletaš

predme
jih
razgrinjaš

s sladkobo
vina
ne opijaš

vzklilo je
drobceno seme čustev
pokukalo iz lupine teme
podržim ga v rokah
občudujem v krhkosti
nežni darežljivosti

s toploto dlani ga oplajam
vzkalilo je
v najlepši splet čustev
podarjenih meni

Zame in zate ...

Ljube najdene besede.
Misli z neko vsebino.
Sporočilo dneva
razlagam si po svoje.
Učitelj moj,
naj si vtisnem v spomin,
kar je vedeti potrebno.
Kje je tista učenost,
ki čaka name?
Kaj mi je na kožo pisano?
Kje se bom zares znašla?
Pred sabo še nimam jasne poti.
Ni mi žal nobenega napora,
da le najdem Tebe
in v Tebi svoj smisel.

Rad bi poljubil
tvoje mehke lase,
nežno se s prsti dotaknil
mir sreče tvoje začutil.

Rad prav lahno
bi te objel,
vznemiril tvoj svet
s teboj nežno objet.

Rad bi položil srce
na tvoje tople dlani
in našel svoj mir
v odsevu tvojih oči.

***
Ko ob tebi se prebujam,
od objemov vsa razgreta,
srečna sem, ker ne zamujam
rosnih juter, ptičev petja,
ekstaze najinih teles,
čarobnih zvezdnatih noči,
utrinkov zvezdnih iz nebes,
jasnine toplih sončnih dni,
energije vročih stikov,
šepeta tvojega v uho,
mehkih žametnih dotikov -
enkratno s tabo je bilo!

Ljuba Žerovc