Dežuje.
Pogled na vrt je monoton.
Dan je mogoče doživljati
na tisoč in en način.
Naj bo celovit!
Kaj naj mu dodam?
Kaj mi manjka?
Je morda kakšna snov,
ki mi manjka?
Hrana, knjiga, moški?
Notranje bistvo se razteza.
Se razmnoži.
Se povesi kot smokva.
Kaplja sladkost.
Prileti črml.
Se obvladuje. Ga zadrži,
ga vabi, mu nastavlja usta.
Sledi dolg poljub.
V mislih.
Z vso hitrostjo se odpelje
po drevoredu željá.
Misel se pripelje v park ponudbe.
Izbiraj!
Past. Ujetost. Neodločnost.
Dotakni me! Pobožaj me!
Želja raste.
Njega ni.
Duša se odseli drugam.
Pogled spleza na mokro drevo.
Išče ravnovesje. Mir.
Zagledam mokro mačko.
Zaslišim dolgi miauuuuuuuuu!
Pristavim kofe.
Telefon joče.
Nekomu je dolgčas.
Na drugi strani žice:
»Dež me spravlja ob živce,
dolgčas mi je,
kosti me bolijo…«
»Adijo!«
Dežuje.
