Ne želim pisati
v imenu programiranih sanj,
v imenu struktur,
niti nočem molčati.
Itak bodo rekli:
»Kaj stari z artritisom 'bluzijo'?«
Se popraskaš po glavi in si kupiš
V Tušu, Mercatorju ali Supernovi
(velikank ne manjka) češpljev kompot
ali pa greš na kofe v »Palma di Popo«
in napišeš pesem, ko te prešine
sončni preblisk in spenjeno morje
buta svoj nemir ob obalo.



Vidim, da so moje stopinje pobarvane
s sledmi in poslikane z vonjem njihove hoje.
Moje misli so poseljene po zemlji,
po katerih hodijo ljudje, ki mi nič ne rečejo.
Zanje nisem toliko pomembna,
vendar moje misli so postale krilati cvetovi,
ki se spreminjajo v ptice na abstraktnih drevesih.
Navadnemu človeku misli vrtajo vest.
Sprašuje se: 'Kaj neki se dogaja?'
Nekatere stvari so dobre, vse pa ne.

Tam na Krasu drobijo in meljejo kamen
noč in dan. Po mestu pod visokimi palmami
hodijo ljudje, oblečeni v perje,
medtem ko Istran goji in obira oljke,
okopava in obrezuje trte,
obira grozdje in toči refošk.
Ribiči vlečejo iz morja ribe v mrežah
in kuhajo brodet s polento.

Delamarisov dimnik so že zdavnaj odstranili,
kemično tovarno Iplas v Dekanih pa še ne.
Onesnažuje nam zrak in ljudje obolevajo.
Cesta in novi objekti nam krčijo tudi zelenje.
Bagerji kot nori rijejo in grebejo po Istri.
In ko bodo dovolj globoko izgrebli
in tam našli ključ za odklepanje neba,
bodo jastrebi hoteli leteti še višje.
S krznom mamutov bo oblečeno njihovo telo.
Zrak bo tedaj spominjal, kaj se je z mestom zgodilo
in na katerem nebotičniku so pristajali zmaji.
Vse bo nekoč popisano z geologijo poseljenosti
in z zemljevidi terminalov nafte in plina,
ki bodo shranjeni v sefih na umetnem otoku.

Istrani bomo tedaj razpeli bele rjuhe,
na katerih bodo genetski zapisi olupljene kože,
ki se bo raztapljala v zlato in denarnice prišlekov,
kaplje znoja pa bodo še naprej hlapele skozi kožo,
kot takrat ko so Istrani hodili s trebuhom za kruhom
v daljno Ameriko, Istranke pa še vedno čistijo
podove v Trstu z bolj sodobnimi čistilnimi sredstvi.

V njihovem spominu že nekaj izumira.
V Rižani zmanjkuje vode za odžejanje ust
in najbolj drzni se bodo vračali, da bi našli
še kakšen kotiček prost za nove pozidave,
za vrtine in ploščadi na morju.
Mesto jih bo sprejemalo z betonskim
obrazom puščave, morje pa s kotlom gnojnice.
Nikjer ne bo več mesta, kamor bi se lahko naslonila trta,
v zatoku ne bo več mesta za gnezdenje ptic.
V vsak košček kamna bodo vklesana
imena graditeljev in letnice gradnje.
Naj sončna luč poganja odraslost v življenje!