Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2007012308333187

Nekega lepega dne torek, 23. januar 2007 @ 08:33 CET Uporabnik: Tatjana Malec Dežuje. Pogled na vrt je monoton. Dan je mogoče doživljati na tisoč in en način. Naj bo celovit! Kaj naj mu dodam? Kaj mi manjka? Je morda kakšna snov, ki mi manjka? Hrana, knjiga, moški? Notranje bistvo se razteza. Se razmnoži. Se povesi kot smokva. Kaplja sladkost. Prileti črml. Se obvladuje. Ga zadrži, ga vabi, mu nastavlja usta. Sledi dolg poljub. V mislih. Z vso hitrostjo se odpelje po drevoredu željá. Misel se pripelje v park ponudbe. Izbiraj! Past. Ujetost. Neodločnost. Dotakni me! Pobožaj me! Želja raste. Njega ni. Duša se odseli drugam. Pogled spleza na mokro drevo. Išče ravnovesje. Mir. Zagledam mokro mačko. Zaslišim dolgi miauuuuuuuuu! Pristavim kofe. Telefon joče. Nekomu je dolgčas. Na drugi strani žice: »Dež me spravlja ob živce, dolgčas mi je, kosti me bolijo…« »Adijo!« Spijem kavo. Prižgem računalnik. Dobim email. Napišem odgovor. Ne pozabim dodati: »Vse dobro«. Udobno se uležem. Popoldanski počitek. Na vratih pozvoni. Radost mi poskoči v srcu. On reče: »Zahrepenelo se mi je!« »Meni tudi!« Komentarji (5) www.pozitivke.net