Je polje
kot bi že pomlad bila:
nad mano vrane se pode,
meglice se valijo dol z gora,
pa sonce svetlo rumeni
zelene krpe detelje,
preproge žita mladega …
A stiska me,
boli srce -
ni snega.
Pogrešam ga.
Ko tema je,
le zvezde v noči se blešče,
luna boža mi obraz,
sama sem, hladno mi je,
v globine mi pronica mraz.
Kje poljubi mehki so z neba?
Kje je topla bela roka,
ki bi dušo mi ovila,
da zaprla trudne bi oči,
v globine temne potonila?
Ni snega. Pogrešam ga.
|