Sejem morsko obalo z molčanji.
Misli iščejo dno in trenutek resnice.
Izginevam. Se potapljam v bistvo.
Razmišljam o ubitih ženskah.
Smrt ima veliko obrazov.
Tudi obraz odrekanja pravice
do molčanja znotraj družin.

Razobesim se kot mokra brisača,
malo popisana, malo porisana.
Sledim notranji besedi,
ujemanju odtenkov. Koloritu hipa.

Na pregibih vala se zrcalijo modrice.
Odseljena eterična točka ima
nakodran pomen morja, ki ubira
prostor v mojih očeh v podobah
erotičnih motivov znotraj družin.
Fiksirana točka neke prižgane luči
v petem nadstropju stolpnice,
ki nima dvigala, le sto in več stopnic.

Arhaična mati upravlja z logiko
moških simbolov, ki niso atribut jezika.
So navzočnost morja. Napenjena obscenost.
S sijočimi očmi skala golta valove.
Seme ni za mojo njivo. Ne morem
mu dati ribjega življenja. Izmuzljivosti.
Naj bo! Razvijaj misli naprej!

Moški in ženska sta iz iste snovi,
a simptomi molčanja predstavljajo
med njima problem. Bolijo ga tiha mesta.

Misli se počutijo varne v molku.
Val me hoče zaobjeti in potopiti.
Boli ga točka, ki spaja čutno dno
med izvenčutnim Marsom in čutno Venero.
Na zenicah se nabira sol. Bogve zakaj?
Gaziram voljo. Peno absurda.
Sladkanje z natrenom. Jedkanje. Tlačenje.

Morje naj se nauči umikati molku v oseki.
Sol nima pravice vstopati in se svobodno gibati
s svojim morskim zaletom v ženski.
Vračam se. Zapuščam razmnoževanine
embrijev zunaj te splošne znane zgodbe.
Človeško samozadovoljevanje.
Medtem morje dosega orgazem
ob ženskih nogah in nespretnost
rokovanja z njeno dušo.

Vrhunec prašnika doseže ženski trebuh.
Pri hiranju vedno spuščajo kri.
Stereotipi sivine in mrakobnosti,
ki odkrivajo lastno senco na drugem telesu,
ko rožnate noge pišejo usodo življenju.
Medtem ko je petelin zapel iz jutranjega molka,
je meni napolnilo ušesa žvrgolenje ptic.
Razumeti žensko med ženskami je včasih težavno.