Moje srce je zdaj pogorišče,
v katerem moj pogled
zaman po kotih te išče,
ker skrila si se v dim,
v plamene si se zavila,
pustila si le drobno sled,
ki tiho mi je razkrila,
kje zdaj tvoje je bivališče.

Pod oknom vaše hiše
spet jablana cveti,
nasmehe meni riše,
kot risala si jih Ti...

Tja še vedno hodim,
kot hodil sem takrat,
tja po srcu sodim,
kjer imel sem Tebe rad...

Pravljica o nama že napisana
Nekje daleč v času je pozabljena
Tam v deželi sanj je spravljena
V zlat papir zavita nikoli objavljena

Rad bil bi tvoj junak za vse večne čase
Ljubezni predani jezdec zate in zase
Odjezdil bi v deželo sanj po pravljico
V zlat papir zavito ljubezen najino

Sončka v zlato skrinjo spravim,
v kot na mizo jo postavim,
poleg črne,stare,zaprašene vaze,
tam bo počival
in me v mrzlih dneh vedno bo grel.

V težkih okoliščinah vesoljnega poka
je strahoviti zven ustvaril mojstrovino,
ki gospodari prihodnosti kot skrivnost.
Enkrat za vselej je izrekel skrivne šifre
in kodirane resnice. Nihče ne ve,
v katero tarčo je meril pok, ko je
vesolju razredčil dušo in s kakšnim
mesijanskim hrepenenjem je sledil
virtuoznosti prostora in vnesel vanj
ognje, ki ustvarjajo pepel.
Nič ni izključeno, vse je možno, nepredvidljivo.

Videla sem drhtenje modre vodne gladine
in sprejemala vase srebrni sij soli.
Slišala sem barve in videla glasove od daleč,
se usedla v čoln, zapisan morskim potem,
a nisem mogla več izstopiti.

Na mizi se je shladila nepopita kava
in čoln je drsel, izravnaval sile,
ki so ga gnale naprej in puščale za sabo
neizrečene besede. Spomnila sem se na
Arthurja Rimbauda. Na spajanje svetov.
Nekje so pritrkavali, a moje telo
je bilo glasnejše od petja zvonov.

Včasih počutiš se sam
in brez moči,
izgubljen v množici ljudi,
iščeš in hrepeniš,
sorodne duše si želiš.

Občasno samota te obišče,
marsikatera solza se obriše,
modre misli takrat hitijo,
o življenju te učijo.

Kot neke sanje,
davno že nazaj izsanjane,
prikrade se mi v spomin
trenutek najin.
Zaprte so oči, spomini plovejo
in se ustavijo.

Leta so pretekla kot trenutki
in trenutki leta so odkar te ni,
saj so dnevi še enaki dnevom,
le nasmehov polnih sreče
nič več ni.

Kjer življenja potok bistri
Z vrhá goré leden priteka,
V trenutku se zbistrijo misli,
Podre mentalna se zapreka.

Se prikaže vodni padec,
V več bazenih vmes se ustavlja.
Dovršen, ubran je tkalec-
Vodni šum, ki zvoke ustvarja.

Kapljice pršijo v zraku,
Močijo obraz zagret,
Hitre v svojem so koraku,
Ko počasen zdi se svet.

Moja beseda je mera prostornine,
topla med jesenskim listjem.
Iz breze, ki prehiteva rast gozda.
Beseda je voda, ki dere, ko sneg kopni.
Pod toplim kamnom si greje kožo.
Z milino polti je zastrta.
Potiskana s cvetličnimi vzorci.
Ima korenine in semenje.
Brenči kot čebela in ima vonj po cvetju.

Beseda ljubezen ima merilec časa v zapestju.
Privablja druge besede, ki gostolijo kot ptice
in se selijo kot lastovke, vraščene s spominom
v svoje zapuščeno gnezdo pod napuščem.

Obrazi,
ljudi so pred mano.
Stari, zgubani Jazi,
preživeli življenje so sami.

Obrazi!
In na njih razni izrazi.
otrok veselje izkaže
ko kolesariti brez rok ostalim dokaže.

Ne stopim dva metra naprej,
mrliška vežica je polna precej.
Obrazi, žalostni in sami,
solzni, od upanja izdani.

Ženska ima v sebi tisoč in en obraz
in težko je reči,
da ti kot moški lahko vse spoznaš.

V najbolj prešernem smehu
se že rojeva solza v očeh,
za najbolj otožnim pogledom
zaslutiš nasmeh.

V mojem raju kraljuje čisti hlad
če prideš vanj, začutiš in občutiš
želiš in ne želiš dojeti
svetosti in resnic o meni
o črnini in čistini ki sameva daleč stran.

Zmrazilo te bo od pričakovanj
sanj in vsega kar boš našel,
zaprla se bodo vrata
in odprla se bodo nova,
ki jih ne poznaš, ne slutiš.

Bodi zraven,
to je boljše,
kot pa časa
ne zajeziti,
vse svoje trenutke
preprosto zamuditi.

Bodi zraven,
četudi ne boš viden,
zakaj tako boš
zbirko svojih doživljajev
samo dodatno obogatil.

Šla bom do tistih,
od katerih se bom lahko
kaj uporabnega naučila;
poslušala bom tiste,
ki oddajajo sprejemljiva sporočila;
zbližala se bom s tistimi,
katerih domišljija je zdrava v svoji kreativnosti;
a ne bom šla oholo mimo vseh tistih,
za katere se na prvi pogled zdi,
da nimajo kaj ponuditi…

Danijela Premzl

Lahko zasanjam se,
da sem dosegla vse,
kar sem želela si;
verjamem, da zdaj sem
na višku svojih moči;
v črnobelih vseh dneh
si lahko zamislim lesk,
ki ga sreča rodi tistemu,
ki si upa in ve,
kaj vse tvegati mu je,
da na koncu le uspe…

Moje ime je Ljubezen:
spoštljivo ga boš izgovarjal,
k njemu klical v uri svoje stiske,
v njem je namreč vse, kar potrebuješ…

Moje ime je Ljubezen:
išči me v otroških očeh,
v zgaranih dlaneh,
v izpolnjenih obljubah,
ob obilni žetvi…

Ko te srčna mišica prisili,
da upogneš koleno ob vznožju
grškega templja modrosti,
zavezan proslavljanju zahvale
za dar biti, te stvarstvo izroča,
da puščaš v stopinjah sledove
razsemenjevanja v podobi
dajajočega bitja. Kdo si?

Mesnatost plazeča v različne glasove,
ki se hipno spreminja v slamnate vrednote,
iz katerih steguje roko izdišan prah.
Izhlapel je ves sok iz travnih bilk.
Vidim v usta, ko kravji jezik obrača seno.
Vidim razpadajoči prežvek, slišim
govorico pravšnjosti, ki sika skozi zobe,
besede, ki se hočejo izraziti kot vrednote.

Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
Povsod je tišina, spokojna je noč.
Od daleč se sliši le pes lajajoč,
jaz pa že vso noč vroče solze si brišem.

Edini, ki sem te resnično ljubila,
edini, ki si mi osvojil srce,
si zdaj mi povzročil neznosno gorje,
ki se dolga leta ne bom ga znebila.

V belih sledeh zimskega jutra,
našla sem smisel svojega trenutka.
Vse okrog le belina, hladno je..
Za zaprtimi vekami iščem toplino,
izgubljena je vem, ne danes,
ne včeraj, že dolgo pred tem.


Tako je samotno ledena ta misel,
prežela me je, izžela me bo,
uničila moje izčrpano telo.
Do biti izsrkala, izpila mi kri,
resnica za mano, pred menoj le laži
sonce v spominu, smeh in radost
v pogledu naprej, le žalost, starost.

Medvedek že sladko spi,
sanja in smrči,
lunca na nebu sveti,
nekdo še bedi,
ti sladke sanje
in lahko noč želi.

Daleč si,
daleč,
ni te več,
brez pozdrava v slovo,
kar naenkrat te ni,
niti besede od tebe,
kje si zdaj,
tam nekje že.

Moja draga prijateljica,
vem,
da sem te izgubila,
več se ne boš vrnila,
me v težkih dneh tolažila.

Ko tako ob morju sedim,
občutek imam, da zares živim.

Vetrič slan iz morja nosi duh njegov,
pljuča moja polni zvok valov.

Ko hrup iz mesta v mislih mi buči,
ko v moji duši že vse kriči,
ubranost valov in kriki galebov privabijo me,
ob morju ponovno najdem se.