Sem mesečina,
rojena v očeh tvoje ljube.
Ko me raniš zvečer, krvavim v spanju.
Pod Tiffanijevo svetilko zamiram
v medlo luč v odblesku okna
in se priplazim čisto blizu tebe,
da otipam svoje zajetje,
ko tema dobi obliko telesa.

Imam lastnost določanja zatišja
in upanja v lesketanju. Darujoči razpon
pretakanja skozi tebe, me meri.
Sem že skoraj dobrota in žlahtnost
daljnjega spomina, ko se izrečem
kot čista ljubezen v zrklu,
z izročanjem, ki je čakalo name.

Izčiščeni angel kozmičnega drevesa.
Geometrični simbol duše.
Zanos v spazmu erotičnega diha
v izpuhtevanju vode in krvi.
Iskanje izgubljenega časa pred časom,
ki je naredil moškega dolžnika
za vračanje ženskih darov,
s smislom bivanja z ogledalom magme
na steni, z dotikom njenega spola.
Razdalja, ki združuje. Časomer v obelisku časa.
Fluidnost pretočnosti teles. Zvenenje.
Prečkanje erogenih con skozi čistopis tkiva,
z iztegnjeno roko iz andrenalina moči.
Krožeča cirkulacija s priklicem peg
iz sončevih skrivnosti. Toplina in milina
izbrušenih gibov plešočega vetra,
vstopanje telesa v mistično teologijo soli,
vraščanje v notranjost, oplojevanje
uranskih prvin s sunkom v novo življenje,
s kapljico sonca v ženskem nasmehu.

Lahko si daleč ni mi mar
vse kar znam in ljubim
vate dam.
Ni me strah samote, ko te ni
če sreča v tvojih je očeh
kjerkoli si
zame je dovolj,
da zmorem in da znam.

Poglej me s tistim žarom v očeh
preden greš objemi me z vso nežnostjo
potem odidi stran
ne želim da se ozreš
saj obstala bom kot vkopana
s spomini daleč od sveta
tebi bom predana.

Ne morem več biti le s tabo,
ki si samo še spomin.
Vem, ti ne mislil bi slábo
o žívosti mojih globin –

tebe bi zame skrbelo samo,
ko mogel čutiti bi še,
skrbelo, da mi bo hudo;
da zvem, kako se umre…

Bogdana Namestnik

Ko bi spet zrla obzorje tvojih oči,
s sluhom prežejnim pila tvoj ljubljeni glas!
Ko bi lahko te izvila iz krempljev Noči,
jaz, ki poklekam na kamen: Prosi za nas…!

Bogdana Namestnik

Nič več ni mene,
nič več ni moje podobe
v tvojih očeh.
Bile so modro zelene,
kot je življenja nasméh
in kot cvetlice priróbe,
tik nad prepadom rastoče
v posebni lepoti.
A jaz… slepa bila sem za to,
bolj kot si ti, ki mogoče
nič več ti videti ni v slepi samoti
in ki za me zaprl si oko.

Bogdana Namestnik

Friderich Nietzsche je rekel:
»Bog je mrtev!«
Ob ugotovitvi klinične smrti Boga
pa je pozabil povedati, kdo bo dedič
planeta Zemlja. Kdo bo upravljal
zapuščino, če edinega pravičnega sodnika,
ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ni več.
Če zapuščina ostane brez oporoke
in pravičnega sodnika, da bi razsodil,
komu pripada svet, ga bo človek uzurpiral
in se povzdignil v svete prostore vladanja.
Spomnila sem se Nadčloveka nemškega Reicha,
ki je hotel postati gospodar Zemlje.

Moje srce je zdaj pogorišče,
v katerem moj pogled
zaman po kotih te išče,
ker skrila si se v dim,
v plamene si se zavila,
pustila si le drobno sled,
ki tiho mi je razkrila,
kje zdaj tvoje je bivališče.

Pod oknom vaše hiše
spet jablana cveti,
nasmehe meni riše,
kot risala si jih Ti...

Tja še vedno hodim,
kot hodil sem takrat,
tja po srcu sodim,
kjer imel sem Tebe rad...

Pravljica o nama že napisana
Nekje daleč v času je pozabljena
Tam v deželi sanj je spravljena
V zlat papir zavita nikoli objavljena

Rad bil bi tvoj junak za vse večne čase
Ljubezni predani jezdec zate in zase
Odjezdil bi v deželo sanj po pravljico
V zlat papir zavito ljubezen najino

Sončka v zlato skrinjo spravim,
v kot na mizo jo postavim,
poleg črne,stare,zaprašene vaze,
tam bo počival
in me v mrzlih dneh vedno bo grel.

V težkih okoliščinah vesoljnega poka
je strahoviti zven ustvaril mojstrovino,
ki gospodari prihodnosti kot skrivnost.
Enkrat za vselej je izrekel skrivne šifre
in kodirane resnice. Nihče ne ve,
v katero tarčo je meril pok, ko je
vesolju razredčil dušo in s kakšnim
mesijanskim hrepenenjem je sledil
virtuoznosti prostora in vnesel vanj
ognje, ki ustvarjajo pepel.
Nič ni izključeno, vse je možno, nepredvidljivo.

Videla sem drhtenje modre vodne gladine
in sprejemala vase srebrni sij soli.
Slišala sem barve in videla glasove od daleč,
se usedla v čoln, zapisan morskim potem,
a nisem mogla več izstopiti.

Na mizi se je shladila nepopita kava
in čoln je drsel, izravnaval sile,
ki so ga gnale naprej in puščale za sabo
neizrečene besede. Spomnila sem se na
Arthurja Rimbauda. Na spajanje svetov.
Nekje so pritrkavali, a moje telo
je bilo glasnejše od petja zvonov.

Včasih počutiš se sam
in brez moči,
izgubljen v množici ljudi,
iščeš in hrepeniš,
sorodne duše si želiš.

Občasno samota te obišče,
marsikatera solza se obriše,
modre misli takrat hitijo,
o življenju te učijo.

Kot neke sanje,
davno že nazaj izsanjane,
prikrade se mi v spomin
trenutek najin.
Zaprte so oči, spomini plovejo
in se ustavijo.

Leta so pretekla kot trenutki
in trenutki leta so odkar te ni,
saj so dnevi še enaki dnevom,
le nasmehov polnih sreče
nič več ni.

Kjer življenja potok bistri
Z vrhá goré leden priteka,
V trenutku se zbistrijo misli,
Podre mentalna se zapreka.

Se prikaže vodni padec,
V več bazenih vmes se ustavlja.
Dovršen, ubran je tkalec-
Vodni šum, ki zvoke ustvarja.

Kapljice pršijo v zraku,
Močijo obraz zagret,
Hitre v svojem so koraku,
Ko počasen zdi se svet.

Moja beseda je mera prostornine,
topla med jesenskim listjem.
Iz breze, ki prehiteva rast gozda.
Beseda je voda, ki dere, ko sneg kopni.
Pod toplim kamnom si greje kožo.
Z milino polti je zastrta.
Potiskana s cvetličnimi vzorci.
Ima korenine in semenje.
Brenči kot čebela in ima vonj po cvetju.

Beseda ljubezen ima merilec časa v zapestju.
Privablja druge besede, ki gostolijo kot ptice
in se selijo kot lastovke, vraščene s spominom
v svoje zapuščeno gnezdo pod napuščem.

Obrazi,
ljudi so pred mano.
Stari, zgubani Jazi,
preživeli življenje so sami.

Obrazi!
In na njih razni izrazi.
otrok veselje izkaže
ko kolesariti brez rok ostalim dokaže.

Ne stopim dva metra naprej,
mrliška vežica je polna precej.
Obrazi, žalostni in sami,
solzni, od upanja izdani.

Ženska ima v sebi tisoč in en obraz
in težko je reči,
da ti kot moški lahko vse spoznaš.

V najbolj prešernem smehu
se že rojeva solza v očeh,
za najbolj otožnim pogledom
zaslutiš nasmeh.

V mojem raju kraljuje čisti hlad
če prideš vanj, začutiš in občutiš
želiš in ne želiš dojeti
svetosti in resnic o meni
o črnini in čistini ki sameva daleč stran.

Zmrazilo te bo od pričakovanj
sanj in vsega kar boš našel,
zaprla se bodo vrata
in odprla se bodo nova,
ki jih ne poznaš, ne slutiš.

Bodi zraven,
to je boljše,
kot pa časa
ne zajeziti,
vse svoje trenutke
preprosto zamuditi.

Bodi zraven,
četudi ne boš viden,
zakaj tako boš
zbirko svojih doživljajev
samo dodatno obogatil.

Šla bom do tistih,
od katerih se bom lahko
kaj uporabnega naučila;
poslušala bom tiste,
ki oddajajo sprejemljiva sporočila;
zbližala se bom s tistimi,
katerih domišljija je zdrava v svoji kreativnosti;
a ne bom šla oholo mimo vseh tistih,
za katere se na prvi pogled zdi,
da nimajo kaj ponuditi…

Danijela Premzl

Lahko zasanjam se,
da sem dosegla vse,
kar sem želela si;
verjamem, da zdaj sem
na višku svojih moči;
v črnobelih vseh dneh
si lahko zamislim lesk,
ki ga sreča rodi tistemu,
ki si upa in ve,
kaj vse tvegati mu je,
da na koncu le uspe…