V težkih okoliščinah vesoljnega poka
je strahoviti zven ustvaril mojstrovino,
ki gospodari prihodnosti kot skrivnost.
Enkrat za vselej je izrekel skrivne šifre
in kodirane resnice. Nihče ne ve,
v katero tarčo je meril pok, ko je
vesolju razredčil dušo in s kakšnim
mesijanskim hrepenenjem je sledil
virtuoznosti prostora in vnesel vanj
ognje, ki ustvarjajo pepel.
Nič ni izključeno, vse je možno, nepredvidljivo.
Začela sem prevajati mojstrovino zvena
in v njem našla zapis, žrtveno jagnje - sebe.
Našla sem nekaj popačenih not, iz katerih
sem lahko sestavila svoj glas, ki mi je
z neko nepojasnjeno močjo pribil
obe roki na ramena. Ena je začela pisati,
druga mi je obvezovala rane s trakovi.
Nisem nadbitna vrednost skrivnosti,
ki svojega izvornega daru ne more identificirati.
Obnašam se kot neskončna dolžnica obdarjenosti,
da sem in se preko ognja darujem v pepel.
Mehka svetloba mi je zlezla skozi tkivo
v telo in me zazibala z nežnim šumenjem
dreves v pozabo, od kod prihajam in kam grem,
kam plujem kot plastenka, ustvarjena iz niča,
v katero se zariplo zaganja en sam žarek
majhne sveče, ki dogoreva v skipek
v goriščni grmadi vesolja.
S seboj nosim knjige, padam, vstajam
in se premikam s smislom za staranje in
poziranje, da sem skrivnost med sferičnimi
tančicami mojstrovine prvotnega zvena.
Sem ponoreli embrio mutacij z budnim
spominom na vesoljni pok. Norost, ki lepi
svoj pomen na lase pramatere, ki me
omamlja z eteričnostjo neskončnega obstoja.
In jaz si z zvenom in s krikom prvotnega poka,
kot da bi slišala jok zapuščenega prvorojenca,
mašim ušesa. Postuliram neko neopredeljeno moč
nad samo seboj in živim velikodušnost tega procesa.
Na mestnem obzidju se je senčila sirota in udarjala
z glavo v nepredvidljivo. Šla sem mimo, jo prijela
za roko, se spremenila v angela tolažbe
in opravila obred v mejah človeške dimenzije.
V težkih okoliščinah vesoljnega poka
