Videla sem drhtenje modre vodne gladine
in sprejemala vase srebrni sij soli.
Slišala sem barve in videla glasove od daleč,
se usedla v čoln, zapisan morskim potem,
a nisem mogla več izstopiti.

Na mizi se je shladila nepopita kava
in čoln je drsel, izravnaval sile,
ki so ga gnale naprej in puščale za sabo
neizrečene besede. Spomnila sem se na
Arthurja Rimbauda. Na spajanje svetov.
Nekje so pritrkavali, a moje telo
je bilo glasnejše od petja zvonov.

Čoln je bil okovan, a jaz sem segala čez rob
in mrmrala besede. Zemlja je bila nežno
zaobljena, polna radosti in sonce je sijalo
nad prelomljenim veslom. Enigma večnosti.
Njegovi podaljšani prsti so se dotikali nepopisanih
listov, ki so leteli s ptiči in šelesteli svojo večno
pesem o telesih, ki se ne morejo odtrgati od duha
in izgovarjajo svoj večni: Počakaj!

Iz duše teče črnilo, prsti drhtijo.
Na nebu je jata kobilic, ki so se nasitile s črkami.
Kje je dežela, kjer se rojevajo besede,
ki jih je mati naučila kričati, se boriti, prepevati,
premagovati bol, raztapljati sol, ostati nesmrtne,
izcejati belino skoz oči meduz, ki plavajo negibne,
potuhnjeno, sluzasto, brez pravil na širnem morju?
Brez vzroka. S slo po ožiganju drugih teles.
Portreti bitij, ki jemljejo vase duše, medtem
ko spremljajo čoln, ki zapušča besede za sabo.
Živim v svetu črnih borovnic z očmi meduz.
Na potovanju z enim samim čolnom, lupinico
brez ravnovesja, ki ponika skozi sluzasto telo.
Prečkam vesolje. Sem dogodivščina na gladini vode
z ritmično dušo, izlivajoči vrč besed v morje soli.