Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
Povsod je tišina, spokojna je noč.
Od daleč se sliši le pes lajajoč,
jaz pa že vso noč vroče solze si brišem.
Edini, ki sem te resnično ljubila,
edini, ki si mi osvojil srce,
si zdaj mi povzročil neznosno gorje,
ki se dolga leta ne bom ga znebila.
Resnica še najbolj je, žal, neverjetna,
četudi me bode naravnost v oči.
Bolj ko premišljujem, tem bolj se mi zdi,
da končno sem zanjo postala dovzetna.
Od žalosti ranjena je moja duša,
spoznanje, da si odšel, žge mi srce.
Želim si, da čustvo ljubezni umre,
ker vse preveč grenkega te dni okuša.
Verjamem, da so tvoja čustva zbledela,
da tvoje srce je otrpnilo v led,
da si svoj od mene odvrnil pogled,
ker v tebi ljubezen je že ovenela.
Cilj nov se morda mi že kmalu obeta,
a tebi v ljubezni želim le uspeh!
Le ljubljena dlan naj bo v tvojih dlaneh,
le prava ljubezen v srce naj bo vpeta!
Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
