Dosegel boš kar lepo starost,
če te ne doleti smrtna nesreča, srčni infarkt ali
huda bolezen. Toda kaj boš imel od tega, če te potem
zadenejo vse egiptovske nadloge:

trganje v križu, sklepna revma, poapnenje žil in
splošna okostenelost, slab spomin, slabovidnost in naglušnost.

Odrezan boš od drugih, sam in osamljen.

Stroje, ki odslužijo,
vržejo med staro železo.
Kako naj ljudje, ki ne morejo več delati,
še ostanejo 'ljudje' in kako naj bodo srečni?
To je odvisno od okolice,
od družine, od prijateljev, znancev,
od skrbstva za ostarele in pokojnine.
Predvsem pa je odvisno od človeka samega.
Uči se starati!
Starost ni nobena nesreča.
Ni nujno, da bi bila jesen tvojega življenja
kup nesrečnih dni.

Uči se starati z mladostnim srcem!
To je vsa umetnost.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Zahvaljevanje je ustvarjalna sila, ki lahko v našem življenju ustvari veliko dobrega, če je to način življenja, in ne zgolj opravilo, ki je na vrsti samo enkrat na leto na zahvalni dan. Takšen način življenja bi lahko poimenovali življenje v hvaležnosti.

Življenje v hvaležnosti temelji na predpostavki, da hvaležnost in zahvaljevanje vodita k temu, da se nam vse tisto, zaradi česar se zahvaljujemo, še bolj množi. Ljudje smo obdarjeni z zmožnostjo, da si z močjo svojega uma in izbire ustvarjamo nove blagoslove.


sir John Marks Templeton

Oči imam, da vidim svetlobo,
zelenilo pomladi in belino snega,
sivino oblakov in sinjino neba.
Z njimi lahko gledam zvezde ponoči
in neverjetno čudo,
da je okrog mene toliko čudovitih ljudi.

Usta imam, da govorim,
za dobro besedo, na katero nekdo čaka.
Ustnice imam, da poljubljam
in roke, da izkazujem nežnost in milino,
da dajem kruh in tolažbo.
Noge imam, da se napotim k bližnjemu.
Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino
do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.

Brez telesa me ne bi bilo.
Nič ni brez smisla.
Vse ima svoj globok pomen.
Zakaj potem nisem srečen?
Imam zaprte oči?
Morda trpke ustnice?
Ali morda z rokami brezsrčno grabim?
Je moje srce uvenelo?

Mar torej ne vem,
da sem ustvarjen
za veselje?

Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Prijatelj, dober dan!
Vzemi si čas za srečo!
Ti , ki živiš na tej Zemlji,
si čudež.
Enkraten si, edinstven, nezamenljiv.
Ali se tega zavedaš?

Zakaj se ne čudiš,
ne občuduješ,
se ne veseliš samega sebe
in vseh drugih okrog sebe?
Se ti zdi tako samoumevno,
ali ti nič ne pomeni,
da živiš,
da smeš živeti,
da ti je dano peti, plesati
in biti srečen?

Sonce se zdi mnogim nekaj najbolj samoumevnega na
tem svetu.
In vendar dan za dnem dela čudeže.
Prižiga luč in ogenj – zame.
Spopada se z oblaki – da bi me videlo
in mi voščilo dober dan.
Ponoči je na drugem koncu zemlje,
da bi tudi ljudem, ki so tam, podarilo svojo svetlobo.
Če ni sonca, se stemni in zaveje hlad.

Tako je tudi z ljubeznijo.
Če se v mojem življenju prižge luč ljubezni,
zasije svetloba, tedaj mi je toplo.
Če je v meni ljubezen, mi lahko manjka mnogo stvari,
pa jih ne pogrešam.
Če pa ljubezen v mojem življenju ugasne,
vstajajo črne sence.
Začneta se širiti mrak in hlad.

Ljubezen je kot sonce.

Kdor jo ima, se lahko marsičemu odpove.
Kdor je nima, nima ničesar.

Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

POTOVANJE: Ničesar novega ni na svetu. Bistveno je srce, ki ti iz tišine prinaša novo modrost in novo veselje.

HRUP: Toda stopnjuje se hrup, notri in zunaj, ker želiš za njim nekaj skriti ... Kaj?

BOLEZNI: Simptomi na telesu so glasni. Le kaj za vraga jih povzroča!?

"LJUBEZEN": Ne maraš, da te tretirajo kot lastnino. Še bolj kot to pa ne maraš, ko se oblakasti gradovi v tvoji glavi začnejo razkajati. Kot že večkrat doslej. Ne spet! ... razočaranje ...

ZMEDA: Ker nisi našel v sebi, te tudi zunanje iskanje ne navdaja z navdušenjem. Dejansko pa si se sam odločil za nezadovoljstvo in zmedo; najdenje ni odvisno od kraja in časa ali učitelja, ampak samo od odprtosti tvojih oči.

ISKANJE ZA VSAKO CENO: Sprašuješ se že, kaj pravzaprav iščeš? Iščeš? Saj niti ne iščeš, le ugibaš -- tipaš po temi v upanju, da boš naletel na ... kaj sploh? Morda na mango, morda na kaktus, morda pa na vročo vulvo?

Kaj je pravzaprav človeška sreča?
Iskal sem njeno bistvo
in odkril tole:
sreče ni v denarju,
niti v imetju, niti v razkošju,
niti v brezdelju, niti v poslovnih uspehih,
niti v dosežkih, niti v užitkih.

Pri srečnih ljudeh sem vedno našel
kot temelj
globok občutek varnosti,
spontano veselje nad drobnimi stvarmi
in veliko preprostost.

Vedno znova me je presenečalo dejstvo,
da srečni ljudje ne poznajo neumnega pohlepa.
Nikoli nisem opazil, da bi srečni ljudje
bili nemirni, da bi jih kaj preganjalo,
da bi bili zagledani vase.
Običajno so premogli dobršno mero humorja.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Ljudje potujejo,
da bi se čudili visokim planiskim vrhovom,
velikim morskim valovom,
dolgim tokom rek,
ogromnim področjem oceanov
in krožnemu gibanju zvezd;
gredo pa poleg sebe,
brez kakršnegakoli čudenja.

Sv. Auguštin

Te besede so bile zapisane nad vhodom v delfski tempelj. Če bi se človek poznal potem bi bile te besede nesmiselne. Se v resnici poznamo? Prav gotovo ne! Sufi Ibn al Arabi, sufijski mojster, pravi: "O Bogu ne vemo tako veliko, kot o telesnih pojavih, iz katerih se širi." Da bi ponazoril ta odnos, uporabi zgovoren primer: "Če pade brezbarvna svetloba na barvno steklo, potem se pokaže svetloba v barvi stekla. Če zaradi zelene barve stekla rečeš, da je svetloba zelena, potem govoriš resnico, in čutna zaznava je tvoja priča. Če bi rekel na podlagi tega, kar ti daje dokaz, da svetloba ni zelena in ni barvna, govoriš resnico in zdrav razumski poudarek je tvoja priča."

Dolga je razvojna pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako zelo stehniziranega obdobja. Negativna posledica je, da je v današnjem svetu in človeku ostalo zelo malo duhovnega jedra, kar se odraža v različnih oblikah egoizma. Čuti se velika praznina in trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem?, itd.

Jezus je prepričan, da ima vsak človek voljo. Le uporabiti jo mora. Hoteti mora rasti, da bo na svoji poti napredoval, da bo sebe vztrajno in potrpežljivo razvijal. Tudi Jezusova duhovna terapija se zavestno obrača na posameznikovo voljo. Jezus privabi na dan voljo, ki tiči v vsakem izmed nas. Bolnih ne prepušča njihovemu malodušju, vzpodbuja jih, naj sami vstanejo in pogumno zaživijo lastno življenje. Pri tem ne gleda nazaj, temveč naprej. Svoje preteklosti sicer ne smemo preskočiti, osvoboditi pa se moramo pritiska, da naj bi raziskali in obdelali vse skrivnosti svoje življenjske zgodovine. Poglavitno je, da se odločimo za življenje, ne pa da vedno krožimo okrog ran iz preteklosti.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Mir ni le nasprotje vojni, ni samo čas med dvema vojnama – mir je nekaj več. Mir je zakon človeškega življenja. Mir je tedaj, če prav ravnamo in če vlada pravičnost v odnosih med ljudmi in v odnosih med ljudstvi.
irokeški pregovor

Svarilo poglavarjem
O poglavarji! Ne nosite srda v srcih in na nikogar se ne hudujte. Ne mislite samo nase, na svojo generacijo. Ne pozabite, da bodo za vami prišle še mnoge generacije, mislite na vnuke in na vse, ki še niso rojeni, katerih obrazi so še zakriti v krilu zemlje.
iz ustave Irokezov

Če tarnam na ves glas, mi gre vedno slabše. S črnimi mislimi prikličem nadse še večjo nesrečo.

Živeti moram danes, kar je bilo je bilo – saj vendar ne morem ničesar spremeniti. Samo lino za obujanje lepih spominov si pustim odprto in nočem si beliti glave s tem, kar bo jutri.

Kaj imam danes?
Zdravje.
Sonce na nebu.
Hrano in pijačo.
Otroka, ki se mi smehlja.
Cvetje, ki mi krasi dom.

Morda iščem srečo
mnogo predaleč.
Podobno je z očali.
Ne vidim jih,
pa na nosu mi tičijo.
Tako blizu!


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Starši nam niso vedno dali tega, kar bi mi potrebovali. Čeprav je morda res tako, jih moramo prenehati obtoževati. Nasprotno, morali bi jim biti hvaležni za to, kar so nam dali zares pozitivnega. Od njih smo smeli tudi jemati. Starši so naše korenine, iz katerih danes živimo. Brez teh korenin bi se naše življenjsko drevo posušilo.

Da bi mogli to, kar so nam dali starši, sprejeti in bi postalo v našem življenju rodovitno, je pomembno, da jih razumemo v njihovi omejenosti in njihovi lastni zgodovini. Če jo razumemo, jih ne bomo obsojali. Starše poglejmo v njihovi vpetosti v lastno družinsko zgodovino. Tisto, česar nam niso dali in s čimer so nas ranili, lahko pustimo pri njih, ne da bi jim to vse življenje očitali.

Kdor vedno krivi starše za svojo usodo in ne mara prevzeti odgovornosti za svoje življenje, ne bo nikdar izoblikoval svoje notranje in zunanje podobe, ne bo nikoli odkril poti, ki ga vodi v življenje.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Sveča gori za druge, ne zase. Sveča tudi dogori in je ni več, misel nanjo pa ostane. Lepa misel, saj je služila drugemu s svetlobo.

Človekova dejanja so lahko podobna sveči. Ljudi osrečujemo, če smo svetli, spodbudni in koristni. Obenem bogatimo sebe, dokler ne dogorimo. Kje je konec in kdaj ne vemo. Mnogi čutijo, kot sveča, ko dogoreva njihovo življenje in se jim bliža konec.

Stvari si lahko predstavljamo v simbolih, saj jih tako lažje prikažemo, povemo in razložimo svoje misli drugemu človeku - kot način komunikacije. Sveča pa je lahko tudi simbol za posamezna lepa obdobja v človekovemu življenju. Vsak ima svetle in temne trenutke, lepa in manj lepa obdobja. Ko lepi trenutki ali obdobje minejo, je kot da bi se ugasnil, kot, da nimaš več moči, da bi svetil za druge, saj si sam v temi in te ni nikjer.

Lahko čakaš, da te druge svečke prižgejo, lahko pa jih zaprosiš za malo ognja, malo svetlobe, da dobiš ponovno življenje. Samo malo je potrebno, malo ognja in sveča že gori, saj je tak njen namen. In tako gori, dokler spet ne dogori in že ve za drugič, kaj v tem primeru storiti.

Kadar so ogrožene najvišje življenjske vrednote, potrebujemo žene bolj kot kdajkoli. Ne le v družini. Potrebujemo poročene in neporočene. A ne zato, da bi z ogromnih reklamnih plakatov ponujale s širokim nasmehom še bolj belo perilo, še bolj dišečo zobno pasto ali še bolje prilegajoče se nedrčke. Zares emancipirana ženska ne bo nikoli navdušena nad tem, da se ženskost ponuja kot propagandno in seksualno blago.

Žena ima neizmerno večje in pomembnejše poslanstvo. Njena resnična rodovitnost – človeška in duhovna – naj znova postane vrednota. V moškem svetu, v svetu industrijskega in tehničnega mišljenja, kjer se vse vrti okrog proizvodnje in prodaje, okrog sklepanja poslov, moči in konkurence, je žena preprosto nepogrešljiva. Zaradi svoje tankočutne človeškosti, smisla za majhne, preproste stvari, ko zna tako nežno ravnati z vsem, kar je krhko, zaradi sposobnosti, da se vživi v položaj drugega in svoje materinskosti, naredi žena iz skupnega življenja praznik. V današnjem svetu ima vsaka žena veliko, nenadomestljivo nalogo, dokler je še ni strlo kolesje proizvodnih strojev. Pri oblikovanju jutrišnjega sveta bo imela žena odločilno vlogo, da bi družbo, ki je tako negostoljubna do revnih in nemočnih, preoblikovala v prijazen dom za vse.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Človek je dober, prijazen, če nam želi dobro. Dober človek izžareva toplino. V njegovem prijaznem pogledu in dobrohotnih besedah začutimo, da ima dobro srce, da v njem prevladuje dobro. Dobrota žari iz duše, ki je v sebi dobra, ki jo napolnjuje dobri Duh, ki je v sozvočju s seboj. Kdor svojo dušo doživlja kot dobro, verjame tudi v dobro v drugem človeku. Ker vidi dobro v drugem, bo z njim tudi dobro ravnal. S svojim dobrim ravnanjem izvabi iz drugega njegovo dobro jedro.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Zame je mehka jesenska svetloba vselej podoba človeka, ki gleda na sebe, na svoje napake in slabosti, pa tudi na ljudi in njihovo človeškost z blagim pogledom. S svojim blagim pogledom tak človek potopi lastno resničnost in resničnost ljudi okrog sebe v mehko svetlobo.

V mehki jesenski svetlobi postane vse lepo. Pisano listje na drevju žari v vsej svoji lepoti. Pa tudi golo drevo je lepo. Tu ima vse svoj lasten sijaj.

Poznam stare ljudi, ki oddajajo tako milino. Rad sem v njihovi bližini. Z njimi se rad pogovarjam. Kot da iz njih prihaja dovoljenje, da sem tak, kot sem in pritrditev:

«Saj je vendar vse dobro.«

Življenje je te stare ljudi mnogokrat premetavalo sem in tja. Doživljali so vzpone in padce. Vendar pa zdaj na jesen svojega življenja gledajo na vse z blagim pogledom. Nič človeškega jim ni več tuje, vendar ničesar ne obsojajo. Pustijo, da vse žari v mehki jesenski svetlobi, tako kot pač je.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

To je zgodba vsakega človeka in Boga. Za našo srečo in vodstvo skozi to življenje smo odgovorni samo mi in Bog in nihče drug.

Bhagavadgita nam razodeva univerzalno učenje sveta. Eden od teh spisov je Bhagavadgitina "Gospodova pesem".

Bhagavadgito lahko imenujemo "hinduistični evangelij". Je del epa Mahabharata, kjer velik del epa zavzemajo Krišnina izvajanja. Opisuje pogovor med Arduno in njegovim voznikom Krišno na predvečer velike bitke med dvema gospodoma.

Arduno, vojskovodjo, črnega od obeh gospodov, Krišna v svojem bojnem vozu pelje po bojnem polju. Arduna bi rad videl nasprotnika, proti kateremu se bo moral boriti. Ko prispeta na dvorišče, Arduna v nasprotnikovih vrstah vidi mnoge sorodnike in stare prijatelje. Spoznanje, da se pripravlja ubijati tiste, ki so mu ljubi in dragi, ga spravi v dvome in hudo stisko. Tako poln žalosti vrže lok in puščice na tla. Želi se umakniti iz boja. Kako naj se bori proti tem, ki so mu ljubi in dragi, in s katerim ga vežejo sorodstvene vezi?

V časih, ko je bilo življenje na Zemlji polno, ni nihče posvečal posebne pozornosti dragocenim možem, niti ni nihče posebej izbiral sposobnih mož. Vladarji so bili preprosto najvišje veje drevesa, ljudstvo pa je bilo kot divjad po gozdovih. Bili so pošteni in pravični, ne da bi se kdaj zavedali, 'da izpolnjujejo svojo dolžnost'. Ljubili so drug drugega, ne da bi vedeli, da je to 'ljubezen do soseda'. Nikogar niso izdali, pa čeprav niso vedeli, da so 'možje, vredni zaupanja'. Bili so zanesljivi, ne da bi vedeli, da je to nekaj dobrega. Svobodno so živeli skupaj, si dajali in jemali, ne da bi vedeli, da so darežljivi. Zato o njihovih dejanjih ni nihče govoril. Ustvarjali niso nobene zgodovine.


Čuang Ce
Kje je tao in druge zgodbe

Če boš imel dovolj poguma, da bi bil sam, boš lahko tudi odkril, kako lepo je, če si kdaj lahko čisto sam zase, da ti ni treba nič-esar izkazovati, ničesar dokazovati, se za nič opravičevati. Tedaj boš morda doživel, da si eno s samim seboj.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun