Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
četrtek, 8. april 2004 @ 05:52 CEST
Uporabnik: ana
Lahko si sam, ne da bi bil osamljen. Lahko si neporočen, pa se kar dobro počutiš in si srečen. Lahko pa si poročen ter prihajaš v stik s tisoči ljudi, a si kljub temu obupno osamljen.
Osamljenost je notranje trpljenje, ki ga ne moreš ozdraviti tako, da stlačiš ljudi skupaj. Danes je več ljudi natrpanih drug ob drugem kot kdajkoli poprej: v stolpnicah, v nakupovalnih ulicah, v veleblagovnicah, v zabaviščnih centrih, v počitniških naseljih. In prav tukaj se ljudje čutijo še bolj osamljene, tu pritiska osamljenost nanje še huje. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz negotovosti in pomanjkanja občutka varnosti. Psihiatri so večinoma nemočni, mnogo ljudi pa nima niti denarja za psihiatrično obravnavo. Ta človeku le lajša stisko, a redkokdaj ga ozdravi. Terapevt nima moči nad koreninami sodobne osamljenosti. Te so duhovne narave. Človek si mora pomagati sam.
Ti, ki si ustvaril te pradavne spomenike,
ti, ki si vzgojil te pradavne kamne,
priznavamo te,
častimo te,
spoštujemo te.
Tvoja imena so izgubljena,
tvoji obrazi so pozabljeni,
tvoje kosti so razstresene,
toda Duh kliče Duha
iz tvoje nepredstavljive prihodnosti
do naše neizmerljive preteklosti.
Glej nas v vizijah tvojih mladih ljudi
in v sanjah o varnosti tvojih starih ljudi.
Vedi, da smo tu,
in vedi, da hodimo s tabo po daljnih poljanah.
Blagoslovi Duha tebi,
mir Duha tebi,
zadovoljstvo Duha tebi,
od kraja do kraja in od časa do časa
v Edini Večni Luči.
Večen duh luči, podari nam zaščito;
in v tej zaščiti, varnost;
in v tej varnosti, znanje;
in v tem znanju, zavest;
in v tej zavesti, ljubezen do nje;
in skozi to ljubezen nam podari ljubezen do vsega stvarstva;
in v ljubezni do vsega stvarstva ljubezen do božanskega duha
in vso dobroto, lepoto in resnico.
ponedeljek, 5. april 2004 @ 07:00 CEST
Uporabnik: ana
Odnosi z naravo, kot se kažejo v spoštovanju in sonaravnem partnerstvu, so bili vedno pomemben temelj indijanskega življenja.
Spodnje besedilo je del govora Orena Lyonsa leta 1977 v Ženevi pred OZN. Zahteva, da se ponovno vzpostavi izgubljena enakopravnost med naravo in človekom, ki izvira iz stoletja starega indijanskega mišljenja. Oren je pripadnik ljudstva Onondaga, enega med šestimi narodi irokeške zveze. Je zaupni upravitelj svojega ljudstva in član Kroga starešin (Elders Circle), združenja tradicionalnih indijanskih voditeljev na medplemenski ravni.
»Nikjer ne vidim delegacije, ki bi govorila za štirinožce. Ne vidim poslanca za orle. Tudi če smo pozabljivi in če mislimo, da smo najpametnejši, smo vendarle del tega sveta. Učiti se moramo, kje je naše mesto – nekje med goro in mravljo, nekje, in samo tam kot pomemben del stvarstva.«
ponedeljek, 5. april 2004 @ 05:57 CEST
Uporabnik: ana
Dosegel boš kar lepo starost,
če te ne doleti smrtna nesreča, srčni infarkt ali
huda bolezen. Toda kaj boš imel od tega, če te potem
zadenejo vse egiptovske nadloge:
trganje v križu, sklepna revma, poapnenje žil in
splošna okostenelost, slab spomin, slabovidnost in naglušnost.
Odrezan boš od drugih, sam in osamljen.
Stroje, ki odslužijo,
vržejo med staro železo.
Kako naj ljudje, ki ne morejo več delati,
še ostanejo 'ljudje' in kako naj bodo srečni?
To je odvisno od okolice,
od družine, od prijateljev, znancev,
od skrbstva za ostarele in pokojnine.
Predvsem pa je odvisno od človeka samega.
Uči se starati!
Starost ni nobena nesreča.
Ni nujno, da bi bila jesen tvojega življenja
kup nesrečnih dni.
Uči se starati z mladostnim srcem!
To je vsa umetnost.
nedelja, 4. april 2004 @ 06:45 CEST
Uporabnik: ana
Zahvaljevanje je ustvarjalna sila, ki lahko v našem življenju ustvari veliko dobrega, če je to način življenja, in ne zgolj opravilo, ki je na vrsti samo enkrat na leto na zahvalni dan. Takšen način življenja bi lahko poimenovali življenje v hvaležnosti.
Življenje v hvaležnosti temelji na predpostavki, da hvaležnost in zahvaljevanje vodita k temu, da se nam vse tisto, zaradi česar se zahvaljujemo, še bolj množi. Ljudje smo obdarjeni z zmožnostjo, da si z močjo svojega uma in izbire ustvarjamo nove blagoslove.
nedelja, 4. april 2004 @ 06:12 CEST
Uporabnik: ana
Oči imam, da vidim svetlobo,
zelenilo pomladi in belino snega,
sivino oblakov in sinjino neba.
Z njimi lahko gledam zvezde ponoči
in neverjetno čudo,
da je okrog mene toliko čudovitih ljudi.
Usta imam, da govorim,
za dobro besedo, na katero nekdo čaka.
Ustnice imam, da poljubljam
in roke, da izkazujem nežnost in milino,
da dajem kruh in tolažbo.
Noge imam, da se napotim k bližnjemu.
Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino
do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
Brez telesa me ne bi bilo.
Nič ni brez smisla.
Vse ima svoj globok pomen.
Zakaj potem nisem srečen?
Imam zaprte oči?
Morda trpke ustnice?
Ali morda z rokami brezsrčno grabim?
Je moje srce uvenelo?
Prijatelj, dober dan!
Vzemi si čas za srečo!
Ti , ki živiš na tej Zemlji,
si čudež.
Enkraten si, edinstven, nezamenljiv.
Ali se tega zavedaš?
Zakaj se ne čudiš,
ne občuduješ,
se ne veseliš samega sebe
in vseh drugih okrog sebe?
Se ti zdi tako samoumevno,
ali ti nič ne pomeni,
da živiš,
da smeš živeti,
da ti je dano peti, plesati
in biti srečen?
Sonce se zdi mnogim nekaj najbolj samoumevnega na
tem svetu.
In vendar dan za dnem dela čudeže.
Prižiga luč in ogenj – zame.
Spopada se z oblaki – da bi me videlo
in mi voščilo dober dan. Ponoči je na drugem koncu zemlje,
da bi tudi ljudem, ki so tam, podarilo svojo svetlobo.
Če ni sonca, se stemni in zaveje hlad.
Tako je tudi z ljubeznijo.
Če se v mojem življenju prižge luč ljubezni,
zasije svetloba, tedaj mi je toplo.
Če je v meni ljubezen, mi lahko manjka mnogo stvari,
pa jih ne pogrešam.
Če pa ljubezen v mojem življenju ugasne,
vstajajo črne sence.
Začneta se širiti mrak in hlad.
Ljubezen je kot sonce.
Kdor jo ima, se lahko marsičemu odpove.
Kdor je nima, nima ničesar.
POTOVANJE: Ničesar novega ni na svetu. Bistveno je srce, ki ti iz tišine prinaša novo modrost in novo veselje.
HRUP: Toda stopnjuje se hrup, notri in zunaj, ker želiš za njim nekaj skriti ... Kaj?
BOLEZNI: Simptomi na telesu so glasni. Le kaj za vraga jih povzroča!?
"LJUBEZEN": Ne maraš, da te tretirajo kot lastnino. Še bolj kot to pa ne maraš, ko se oblakasti gradovi v tvoji glavi začnejo razkajati. Kot že večkrat doslej. Ne spet! ... razočaranje ...
ZMEDA: Ker nisi našel v sebi, te tudi zunanje iskanje ne navdaja z navdušenjem. Dejansko pa si se sam odločil za nezadovoljstvo in zmedo; najdenje ni odvisno od kraja in časa ali učitelja, ampak samo od odprtosti tvojih oči.
ISKANJE ZA VSAKO CENO: Sprašuješ se že, kaj pravzaprav iščeš? Iščeš? Saj niti ne iščeš, le ugibaš -- tipaš po temi v upanju, da boš naletel na ... kaj sploh? Morda na mango, morda na kaktus, morda pa na vročo vulvo?
Kaj je pravzaprav človeška sreča?
Iskal sem njeno bistvo
in odkril tole:
sreče ni v denarju,
niti v imetju, niti v razkošju,
niti v brezdelju, niti v poslovnih uspehih, niti v dosežkih, niti v užitkih.
Pri srečnih ljudeh sem vedno našel
kot temelj
globok občutek varnosti,
spontano veselje nad drobnimi stvarmi
in veliko preprostost.
Vedno znova me je presenečalo dejstvo,
da srečni ljudje ne poznajo neumnega pohlepa.
Nikoli nisem opazil, da bi srečni ljudje
bili nemirni, da bi jih kaj preganjalo,
da bi bili zagledani vase.
Običajno so premogli dobršno mero humorja.
sreda, 31. marec 2004 @ 05:45 CEST
Uporabnik: Drago
Ljudje potujejo,
da bi se čudili visokim planiskim vrhovom,
velikim morskim valovom,
dolgim tokom rek,
ogromnim področjem oceanov
in krožnemu gibanju zvezd;
gredo pa poleg sebe,
brez kakršnegakoli čudenja.
torek, 30. marec 2004 @ 06:03 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Te besede so bile zapisane nad vhodom v delfski tempelj. Če bi se človek poznal potem bi bile te besede nesmiselne. Se v resnici poznamo? Prav gotovo ne! Sufi Ibn al Arabi, sufijski mojster, pravi: "O Bogu ne vemo tako veliko, kot o telesnih pojavih, iz katerih se širi." Da bi ponazoril ta odnos, uporabi zgovoren primer: "Če pade brezbarvna svetloba na barvno steklo, potem se pokaže svetloba v barvi stekla. Če zaradi zelene barve stekla rečeš, da je svetloba zelena, potem govoriš resnico, in čutna zaznava je tvoja priča. Če bi rekel na podlagi tega, kar ti daje dokaz, da svetloba ni zelena in ni barvna, govoriš resnico in zdrav razumski poudarek je tvoja priča."
Dolga je razvojna pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako zelo stehniziranega obdobja. Negativna posledica je, da je v današnjem svetu in človeku ostalo zelo malo duhovnega jedra, kar se odraža v različnih oblikah egoizma. Čuti se velika praznina in trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem?, itd.
ponedeljek, 29. marec 2004 @ 06:09 CEST
Uporabnik: ana
Jezus je prepričan, da ima vsak človek voljo. Le uporabiti jo mora. Hoteti mora rasti, da bo na svoji poti napredoval, da bo sebe vztrajno in potrpežljivo razvijal. Tudi Jezusova duhovna terapija se zavestno obrača na posameznikovo voljo. Jezus privabi na dan voljo, ki tiči v vsakem izmed nas. Bolnih ne prepušča njihovemu malodušju, vzpodbuja jih, naj sami vstanejo in pogumno zaživijo lastno življenje. Pri tem ne gleda nazaj, temveč naprej. Svoje preteklosti sicer ne smemo preskočiti, osvoboditi pa se moramo pritiska, da naj bi raziskali in obdelali vse skrivnosti svoje življenjske zgodovine. Poglavitno je, da se odločimo za življenje, ne pa da vedno krožimo okrog ran iz preteklosti.
Mir ni le nasprotje vojni, ni samo čas med dvema vojnama – mir je nekaj več. Mir je zakon človeškega življenja. Mir je tedaj, če prav ravnamo in če vlada pravičnost v odnosih med ljudmi in v odnosih med ljudstvi.
irokeški pregovor
Svarilo poglavarjem
O poglavarji! Ne nosite srda v srcih in na nikogar se ne hudujte. Ne mislite samo nase, na svojo generacijo. Ne pozabite, da bodo za vami prišle še mnoge generacije, mislite na vnuke in na vse, ki še niso rojeni, katerih obrazi so še zakriti v krilu zemlje.
iz ustave Irokezov
Če tarnam na ves glas, mi gre vedno slabše. S črnimi mislimi prikličem nadse še večjo nesrečo.
Živeti moram danes, kar je bilo je bilo – saj vendar ne morem ničesar spremeniti. Samo lino za obujanje lepih spominov si pustim odprto in nočem si beliti glave s tem, kar bo jutri.
Kaj imam danes?
Zdravje.
Sonce na nebu.
Hrano in pijačo.
Otroka, ki se mi smehlja.
Cvetje, ki mi krasi dom.
Morda iščem srečo
mnogo predaleč.
Podobno je z očali.
Ne vidim jih,
pa na nosu mi tičijo.
Tako blizu!