Na vzhodni strani, kjer stoji hiša moje babice, se dviga sonce iz travnate ravnine. Enkrat v življenju – to verjamem – naj se človek z vsem svojim bitjem vživi v zaupljivo zemljo. Ves naj se preda krajini, ki jo pozna, ki mu jo je uspelo opaziti v vseh njenih vidnih podobah, se v njej pomudi in se čudi. Z dotikom rok, naj jo v notranjosti uzre, v vseh letnih časih, in sprejme vase vse njene mnogotere glasove. Bitja, ki imajo tam dom, ki čutijo dih vetra, kadar jih pogladi, naj v njem zažive. Naj se mu obudi spomin na lesketajočo luč popoldneva, na vse barve jutranjega svita in večernega somraka.
----
Čez planinski travnik sem šel, poln pisanih cvetov divje ajde, lupinij, škrlatno rdečih kastilij, in videl v vejah borovca kalina, okroglega, rožnatih barv, temnih progastih peruti, ki so se stapljale z mehko, v senci vidno pikasto svetlobo. Bilo mi je, kot da veje na najvišjem vrhu drevesa komaj opazno potujejo čez modrino neba.
Momaday
Pojasnilo: N.Scott Momaday, rojen leta 1934, spada med najbolj znane indijanske avtorje. Poučuje kot profesor angleščine in primerjalne književnosti na univerzi Stanford. Za roman House Made of Dawn mu je bila podeljena Pulitzerjeva nagrada. Po materi (Cherokee) in očetu (Kiowa) indijanske krvi je opisal potovanje ljudstva, ki mu je pripadal njegov oče – Way to Rainy Mountain.
iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec
Čez planinski travnik sem šel, poln pisanih cvetov divje ajde, lupinij, škrlatno rdečih kastilij, in videl v vejah borovca kalina, okroglega, rožnatih barv, temnih progastih peruti, ki so se stapljale z mehko, v senci vidno pikasto svetlobo. Bilo mi je, kot da veje na najvišjem vrhu drevesa komaj opazno potujejo čez modrino neba. 
