Mir ni le nasprotje vojni, ni samo čas med dvema vojnama – mir je nekaj več. Mir je zakon človeškega življenja. Mir je tedaj, če prav ravnamo in če vlada pravičnost v odnosih med ljudmi in v odnosih med ljudstvi.
irokeški pregovor

Svarilo poglavarjem
O poglavarji! Ne nosite srda v srcih in na nikogar se ne hudujte. Ne mislite samo nase, na svojo generacijo. Ne pozabite, da bodo za vami prišle še mnoge generacije, mislite na vnuke in na vse, ki še niso rojeni, katerih obrazi so še zakriti v krilu zemlje.
iz ustave Irokezov

Če tarnam na ves glas, mi gre vedno slabše. S črnimi mislimi prikličem nadse še večjo nesrečo.

Živeti moram danes, kar je bilo je bilo – saj vendar ne morem ničesar spremeniti. Samo lino za obujanje lepih spominov si pustim odprto in nočem si beliti glave s tem, kar bo jutri.

Kaj imam danes?
Zdravje.
Sonce na nebu.
Hrano in pijačo.
Otroka, ki se mi smehlja.
Cvetje, ki mi krasi dom.

Morda iščem srečo
mnogo predaleč.
Podobno je z očali.
Ne vidim jih,
pa na nosu mi tičijo.
Tako blizu!


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Starši nam niso vedno dali tega, kar bi mi potrebovali. Čeprav je morda res tako, jih moramo prenehati obtoževati. Nasprotno, morali bi jim biti hvaležni za to, kar so nam dali zares pozitivnega. Od njih smo smeli tudi jemati. Starši so naše korenine, iz katerih danes živimo. Brez teh korenin bi se naše življenjsko drevo posušilo.

Da bi mogli to, kar so nam dali starši, sprejeti in bi postalo v našem življenju rodovitno, je pomembno, da jih razumemo v njihovi omejenosti in njihovi lastni zgodovini. Če jo razumemo, jih ne bomo obsojali. Starše poglejmo v njihovi vpetosti v lastno družinsko zgodovino. Tisto, česar nam niso dali in s čimer so nas ranili, lahko pustimo pri njih, ne da bi jim to vse življenje očitali.

Kdor vedno krivi starše za svojo usodo in ne mara prevzeti odgovornosti za svoje življenje, ne bo nikdar izoblikoval svoje notranje in zunanje podobe, ne bo nikoli odkril poti, ki ga vodi v življenje.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Sveča gori za druge, ne zase. Sveča tudi dogori in je ni več, misel nanjo pa ostane. Lepa misel, saj je služila drugemu s svetlobo.

Človekova dejanja so lahko podobna sveči. Ljudi osrečujemo, če smo svetli, spodbudni in koristni. Obenem bogatimo sebe, dokler ne dogorimo. Kje je konec in kdaj ne vemo. Mnogi čutijo, kot sveča, ko dogoreva njihovo življenje in se jim bliža konec.

Stvari si lahko predstavljamo v simbolih, saj jih tako lažje prikažemo, povemo in razložimo svoje misli drugemu človeku - kot način komunikacije. Sveča pa je lahko tudi simbol za posamezna lepa obdobja v človekovemu življenju. Vsak ima svetle in temne trenutke, lepa in manj lepa obdobja. Ko lepi trenutki ali obdobje minejo, je kot da bi se ugasnil, kot, da nimaš več moči, da bi svetil za druge, saj si sam v temi in te ni nikjer.

Lahko čakaš, da te druge svečke prižgejo, lahko pa jih zaprosiš za malo ognja, malo svetlobe, da dobiš ponovno življenje. Samo malo je potrebno, malo ognja in sveča že gori, saj je tak njen namen. In tako gori, dokler spet ne dogori in že ve za drugič, kaj v tem primeru storiti.

Kadar so ogrožene najvišje življenjske vrednote, potrebujemo žene bolj kot kdajkoli. Ne le v družini. Potrebujemo poročene in neporočene. A ne zato, da bi z ogromnih reklamnih plakatov ponujale s širokim nasmehom še bolj belo perilo, še bolj dišečo zobno pasto ali še bolje prilegajoče se nedrčke. Zares emancipirana ženska ne bo nikoli navdušena nad tem, da se ženskost ponuja kot propagandno in seksualno blago.

Žena ima neizmerno večje in pomembnejše poslanstvo. Njena resnična rodovitnost – človeška in duhovna – naj znova postane vrednota. V moškem svetu, v svetu industrijskega in tehničnega mišljenja, kjer se vse vrti okrog proizvodnje in prodaje, okrog sklepanja poslov, moči in konkurence, je žena preprosto nepogrešljiva. Zaradi svoje tankočutne človeškosti, smisla za majhne, preproste stvari, ko zna tako nežno ravnati z vsem, kar je krhko, zaradi sposobnosti, da se vživi v položaj drugega in svoje materinskosti, naredi žena iz skupnega življenja praznik. V današnjem svetu ima vsaka žena veliko, nenadomestljivo nalogo, dokler je še ni strlo kolesje proizvodnih strojev. Pri oblikovanju jutrišnjega sveta bo imela žena odločilno vlogo, da bi družbo, ki je tako negostoljubna do revnih in nemočnih, preoblikovala v prijazen dom za vse.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Človek je dober, prijazen, če nam želi dobro. Dober človek izžareva toplino. V njegovem prijaznem pogledu in dobrohotnih besedah začutimo, da ima dobro srce, da v njem prevladuje dobro. Dobrota žari iz duše, ki je v sebi dobra, ki jo napolnjuje dobri Duh, ki je v sozvočju s seboj. Kdor svojo dušo doživlja kot dobro, verjame tudi v dobro v drugem človeku. Ker vidi dobro v drugem, bo z njim tudi dobro ravnal. S svojim dobrim ravnanjem izvabi iz drugega njegovo dobro jedro.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Zame je mehka jesenska svetloba vselej podoba človeka, ki gleda na sebe, na svoje napake in slabosti, pa tudi na ljudi in njihovo človeškost z blagim pogledom. S svojim blagim pogledom tak človek potopi lastno resničnost in resničnost ljudi okrog sebe v mehko svetlobo.

V mehki jesenski svetlobi postane vse lepo. Pisano listje na drevju žari v vsej svoji lepoti. Pa tudi golo drevo je lepo. Tu ima vse svoj lasten sijaj.

Poznam stare ljudi, ki oddajajo tako milino. Rad sem v njihovi bližini. Z njimi se rad pogovarjam. Kot da iz njih prihaja dovoljenje, da sem tak, kot sem in pritrditev:

«Saj je vendar vse dobro.«

Življenje je te stare ljudi mnogokrat premetavalo sem in tja. Doživljali so vzpone in padce. Vendar pa zdaj na jesen svojega življenja gledajo na vse z blagim pogledom. Nič človeškega jim ni več tuje, vendar ničesar ne obsojajo. Pustijo, da vse žari v mehki jesenski svetlobi, tako kot pač je.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

To je zgodba vsakega človeka in Boga. Za našo srečo in vodstvo skozi to življenje smo odgovorni samo mi in Bog in nihče drug.

Bhagavadgita nam razodeva univerzalno učenje sveta. Eden od teh spisov je Bhagavadgitina "Gospodova pesem".

Bhagavadgito lahko imenujemo "hinduistični evangelij". Je del epa Mahabharata, kjer velik del epa zavzemajo Krišnina izvajanja. Opisuje pogovor med Arduno in njegovim voznikom Krišno na predvečer velike bitke med dvema gospodoma.

Arduno, vojskovodjo, črnega od obeh gospodov, Krišna v svojem bojnem vozu pelje po bojnem polju. Arduna bi rad videl nasprotnika, proti kateremu se bo moral boriti. Ko prispeta na dvorišče, Arduna v nasprotnikovih vrstah vidi mnoge sorodnike in stare prijatelje. Spoznanje, da se pripravlja ubijati tiste, ki so mu ljubi in dragi, ga spravi v dvome in hudo stisko. Tako poln žalosti vrže lok in puščice na tla. Želi se umakniti iz boja. Kako naj se bori proti tem, ki so mu ljubi in dragi, in s katerim ga vežejo sorodstvene vezi?

V časih, ko je bilo življenje na Zemlji polno, ni nihče posvečal posebne pozornosti dragocenim možem, niti ni nihče posebej izbiral sposobnih mož. Vladarji so bili preprosto najvišje veje drevesa, ljudstvo pa je bilo kot divjad po gozdovih. Bili so pošteni in pravični, ne da bi se kdaj zavedali, 'da izpolnjujejo svojo dolžnost'. Ljubili so drug drugega, ne da bi vedeli, da je to 'ljubezen do soseda'. Nikogar niso izdali, pa čeprav niso vedeli, da so 'možje, vredni zaupanja'. Bili so zanesljivi, ne da bi vedeli, da je to nekaj dobrega. Svobodno so živeli skupaj, si dajali in jemali, ne da bi vedeli, da so darežljivi. Zato o njihovih dejanjih ni nihče govoril. Ustvarjali niso nobene zgodovine.


Čuang Ce
Kje je tao in druge zgodbe

Če boš imel dovolj poguma, da bi bil sam, boš lahko tudi odkril, kako lepo je, če si kdaj lahko čisto sam zase, da ti ni treba nič-esar izkazovati, ničesar dokazovati, se za nič opravičevati. Tedaj boš morda doživel, da si eno s samim seboj.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Odkriti moramo nalogo, ki nam je naložena. Gre za to, da spoznamo svoje poslanstvo. Ne smemo biti osredotočeni na svojo ozdravitev, temveč na nalogo, ki jo moramo na tem svetu izpolniti. Tedaj bomo spoznali, da je naše življenje smiselno. O tem je v današnjem času prva spregovorila logoterapija. Viktor E. Frankl, utemeljitelj logoterapije, je vedno znova poudarjal, da so danes mnogi ljudje bolni, ker v svojem življenju ne vidijo več nobenega smisla, ker nad seboj ne morejo uzreti smisla, ki bi jih presegel. Smisel, ki ga poiščemo svojemu življenju, nas ozdravi.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Zadnja leta sem bil odgovoren za sončni ples in sem vodil obred. Toda tokrat sem predal nalogo mlajšemu vraču in bil njegov učitelj. Morda je to moja daritev – odpovem se svoji moči, jo predam naprej in prepustim čast nekomu drugemu. Med nami ni razkoraka med generacijami, kot je pri vas. Menili smo, da je prav voditi mlade ljudi tako, da bodo lahko zavzeli naše mesto; to je pot, ki nam jo kaže narava. Morda je pripravljenost, deliti moč z mladimi, razlog za to, da so bili starejši ljudje pri nas ljubljeni in spoštovani, razgovor med generacijami pa lažji.

Lame Deer

Pojasnilo: Sončni ples je bil najstarejši in najbolj svečani obred ljudstva Sioux. Ta ples, pri katerem je človeško telo postalo molitev, je bil vez med človekom in božanstvom. Med plesom so mladi možje prenašali velike telesne bolečine, kajti njihovo telo 'je edino, kar jim resnično pripada, kar lahko poklonijo v dar'.
Dolgo časa so bili sončni ples in drugi obredi prerijskih Indijancev prepovedani.


iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec

Meditacija je pot, po kateri pridemo do mesta notranjega miru. Meditacija ne pomeni, da bi morali biti vedno povsem mirni. Pri tem se ne smemo naprezati, da bi to na vsak način dosegli. Meditacija nima ničesar skupnega s koncentracijo. Misli se bodo še naprej pojavljale. Ne moremo jih izklopiti. Toda če se ne oziramo nanje, če se z besedo in dihanjem vedno globlje spuščamo do dna svoje duše, se lahko zgodi, da bo za hip v nas popolnoma mirno in tiho. Začutil bom: zdaj se dotikam bistva samega.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

'Svoboda' je pojem, ki močno zavaja tako odrasle kot mladostnike.

V imenu 'svobode' poročeni možje in žene zvestobe ne jemljejo preveč resno, se otroci niti malo ne brigajo za svoje ostarele starše, živijo zaljubljenci kot zakonci, se v tisku največje laži poveličujejo kot senzacije. Pred stiskami in nadlogami se ljudje skrivajo kot polži v svoje hišice. Človek se prepušča muhavosti svojih čustev, živi po merilih svojih navad. To je svoboda, ki jo častijo egoisti. Vodi pa naravnost v džunglo, kjer vlada pravica najmočnejšega, najbolj prekanjenega, najkrvoločnejšega.

'Svoboda' je smiselna in dragocena le tam, kjer vlada ljubezen. Kajti na prvem mestu na tem svetu ni svoboda, marveč ljubezen. Kdor ljubi, se izroča, daje drugim oblast nad seboj, podarja drugim košček svoje svobode. Ljubezen osvobaja za dobroto, za lepoto, za pristno in globoko življenjsko radost.

Kdor časti zlatega teleta,
je ujetnik svoje lakomnosti.
Kdo ga je kaznoval?
Nihče drug kot on sam.

Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Dandanes so številni ljudje vse prehitro očarani nad duhovnimi potmi. Menijo, da bi lahko hodili po teh poteh, ne da bi prej opravili težavno pot spoznanja samega sebe, srečanja z lastnimi senčnimi stranmi. Menihi nas svarijo pred zanesenjaško duhovnostjo. Prav lahko bi se nam zgodilo tako kot Ikarju, ki si je napravil krila, zlepljena z voskom, nato pa strmoglavil, ker se je preveč približal soncu. Krila, ki si jih naredimo, preden smo se srečali z lastno resničnostjo, so zgolj iz voska. Ne bodo nas ponesla.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

V plemenu Lakota je bil vsakdo z veseljem pripravljen varovati otroke. Otrok ni spadal samo k določeni družini, ampak k veliki rodovni skupnosti; komaj je shodil, je bil doma po vsem taborišču, kajti vsakdo je čutil sorodnost z njim. Mati mi je pripovedovala, da so me kot otroka prenašali od šotora do šotora in me je tako nekatere dni le poredko videvala. Ne starši in ne sorodniki mi nikoli niso rekli neprijazne besede in nikoli me niso karali, če sem ga kaj polomil. Tepsti otroka je za Lakotca nepredstavljiva surovost.

Luther Standing Bear
(Na lastni koži je okusil vzgojni in šolski sistem belih Američanov. Indijanski otroci, ki so govorili v svojem jeziku, so bili kaznovani. Avtor poudarja prijateljski odnos do otrok, prepričan, da se lahko belci učijo tega od Indijancev.)

Posedimo, tukaj v svobodni preriji, kjer ni videti ceste, opaziti ograje. Ne bomo razprostrli odeje. Naša telesa naj čutijo tla, zemljo, odpor steblik, ki se prilagajajo našemu dotiku. Trava naj nam bo žimnica, da bomo čutili njeno ostrino in njeno mehkobo. Bodimo takšni kot kamni, rastline, drevesa. Bodimo takšni, kot so živali, naše misli in naši čuti naj bodo podobni njihovim.

Prisluhni zraku! Lahko jih slišiš, čutiš, vonjaš in okusiš. Woniya wakan, sveti dih, ki vse s svojo sapo obnavljaš. Woniya, Woniya wakan: duh, življenje, dih, novo nastajanje – so pomeni te besede. Woniya – drug ob drugem sedimo, ne dotikamo se, toda nekaj je prisotno; čutimo navzočnost nečesa v naši sredi. To je dober začetek za premišljevanje in govorjenje o naravi. Vendar, nikar se ne pogovarjajmo samo o naravi – pogovarjajmo se Z NARAVO, z rekami, z jezeri, z vetrovi, tako kot z našimi sorodniki.

Lame Deer (z 'belim' imenom John Fire)

Od kod naj vemo, kako naj živimo, če ne bi verjeli v to, kar nas presega? Kdo naj bi nas učil živeti? Kdo pove drevesu, ko pride čas, da poganja drobne liste? Kdo pove drozgom, naj vzletijo proti severu, ko zapihajo topli pomladni vetrovi? Kakor da ptice, drevesa, sledijo sili, modrejši od bitij.

Sama sedim v puščavi, zagledana v podobe rožnatih cvetov, in se sprašujem:

»Kdo vam je povedal, da je pomlad, da naj razprete cvetove?«

Tako premišljam in vedno znova slišim odgovor. Kar je nad nami, vodi vsa bitja. Smo kot cvetlice. Živimo, umremo, predani toku življenja. O samem sebi ničesar prav ne vemo. Kar je nad nami, nas vodi, nas uči, kako naj živimo.

Chiparopai

iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec

Na vzhodni strani, kjer stoji hiša moje babice, se dviga sonce iz travnate ravnine. Enkrat v življenju – to verjamem – naj se človek z vsem svojim bitjem vživi v zaupljivo zemljo. Ves naj se preda krajini, ki jo pozna, ki mu jo je uspelo opaziti v vseh njenih vidnih podobah, se v njej pomudi in se čudi. Z dotikom rok, naj jo v notranjosti uzre, v vseh letnih časih, in sprejme vase vse njene mnogotere glasove. Bitja, ki imajo tam dom, ki čutijo dih vetra, kadar jih pogladi, naj v njem zažive. Naj se mu obudi spomin na lesketajočo luč popoldneva, na vse barve jutranjega svita in večernega somraka.

----

Čez planinski travnik sem šel, poln pisanih cvetov divje ajde, lupinij, škrlatno rdečih kastilij, in videl v vejah borovca kalina, okroglega, rožnatih barv, temnih progastih peruti, ki so se stapljale z mehko, v senci vidno pikasto svetlobo. Bilo mi je, kot da veje na najvišjem vrhu drevesa komaj opazno potujejo čez modrino neba.

Momaday

Indijanec nikoli ne pozabi izpolniti dolžnosti, da sleherni dan z molitvijo počasti, kar je večno in nevidno. Kadarkoli čez dan, ko je na lovu, naleti na podobo lepote – mavrični most pred temnim nevihtnim oblakom nad hribi; belo peneči se vodni slap v srcu zelene globeli; širno prerijo, obžarjeno v krvavo rdečem sončnem zatonu – rdeči lovec za trenutek postoji v molitveni drži.

Z vsakim jutrom se rodi nov dan – bodi hvaležen zanj!

Ali pa se bojiš življenja? Se ti zdi pretežko? Morda vsak večer ležeš z vzdihom olajšanja: »Hvala bogu, da je minil še en dan?« Morda se na smrt dolgočasiš. Morda se ti zdi vse brez smisla. Morda imaš vsega preveč in si ob tem duhovno zakrnel. Morda so ti kolesa avtomobila nadomestila noge. Morda ti je televizijski ekran ukradel vso družabnost. Morda nenehno hlepiš po zabavi. To te ne bo nikoli potešilo.

Če si se pod pritiskom sodobne družbe spremenil v bitje, ki le še proizvaja, profitira in konzumira, si nehal biti človek. Zate rože ne cvetijo več. Otroci se več ne igrajo. Ljudje se ne smejejo več. Pravzaprav si mrtev, ker si pustil, da je ljubezen v tebi umrla. Srečo iščeš tam, kjer je nikoli ne boš našel: v nesmiselnih, mrtvih stvareh, ki te le omamljajo, ne morejo te pa potešiti.

Zbudi se! Vstani!
Postani znova človek!
Jutro je, sonce vzhaja,
ti pa ga niti ne opaziš.

Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans