SPOMIN NA PESNIKA MIRKA BOŠTJANČIČA, S PSEVDONIMOM MART OGEN

Pesnika Marta Ogna sem poznala, zato se želim oddolžiti njegovemu spominu, ki naj ne začne ugašati. Ob 10-obletnici njegove smrti prižgem majhno lučco, posvečeno zimzelenemu dihu njegove poezije.

Pesnik in prevajalec Mart Ogen (15.9.1939, Ljubljana – 1.9.1998, Ljubljana), s pravim imenom Miro Boštjančič je študiral nemščino, italijanščino in dramaturgijo. Diplomiral je na germanistiki na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študijsko je potoval v ZDA in na Japonsko. Pisal je filmske kritike, prevajal je in dolgo je bil urednik pri Prešernovi družbi. Bival je nekaj časa v ZDA, Angliji in na Japonskem. V svobodnem poklicu je prevajal moderne ameriške, angleške in japonske pesnike in pisatelje. Njegove pesmi razodevajo vpliv beatništva; pisane so v prostem verzu, brez ritmične in metrične podstave, večkrat popartistično.

v kotu kavarne sediva, s pogledi
Vonj po kavi, med množico ljudi
se pogovarjava..odzdravljava jim,
jih ne poznava, sva tujca med njimi;
mešanica glasbe..govora..šepetanje
parov okoli naju, smeh…režanje
naju nosi v svet iger….zabave,
v čas sproščenosti…trave…pozabe;
vsa harmonija…gibanje teles,
nog, nad in pod mizami, ples
posameznih parov..posameznika,
v vsem sva čas za naju..zase našla;

Enkrat vztraja duša,
drugič vztraja telo.
Si izmenjujeta vlogi.
Dušo krepi tišina,
telo odrešuje znoj.
Duša odrine napitnino telesu.
Včasih meče v zrak peneče
grebene valov
in morske pošasti čudnih oblik.

Ko se telo ne more več
obvarovati čustev,
in ko ga duša ni mogla razumeti,
si telo nasuje soli,
da dušo skeli.

Čakam na obali
regato spolnitve hrepenenj
z belimi jadri,
ki se bodo sukala okoli mene
s skrivnostnimi tkivi vetra
in vsa svilnata drsela v pristan.

Lasje z dolgim repom bodo
s spretnostjo slikarskega čopiča
zarisovali podobo obraza zvezde,
ki razvnema domišljijo
in pušča ognjeno sled za seboj.

Med zrelimi sadeži jablane

sva bila, med njimi sva ležala,

lepoto vpijala, iz naju je žarela

energija..sla, bila sva del narave;


grudi tvoje kot dva zrela sadeža

sem držal med dlanmi, ju božal,

poljubljal, nežno si stokala,

ko sem hodil vate….te jemal;

Spodbili so Ga,
Mu zvezali noge,
Mu zvezali roke,
Mu zamašili ušesa,
zakrili oči,
Ga tolkli in strašili,
zaničevali in tik
preden bi Ga bili ubili.

Se je misel umirila.
Se je vsa ljubezen skrila.
Se je znotraj razodela.
Vse telo je razsvetlila.
Vse vezi je razlomila.

V megleno jutro hitiš

tam nekje in se zdiš

tako oddaljena v mislih,

iz obraza izginil Ti je nasmeh;


srepo predse zreš…molčiš,

premnogo temnih misli

nosiš v sebi…imaš,

bremena težka prenašaš v sebi;

S teboj sem takrat,

vedno…vsakokrat,

ko sama v množici

hitiš, sem pri tebi;


spremljam..pazim

tvoj korak hiteči

povsod, v gneči,

od nje te branim;

Mnogi me sprašujejo,

čigav da sem in od kod,

se delajo ali res ne vedo,

kje, kdaj..kam me vodi pot?


Rad bi jim pomagal,

vse, tudi skrito kazal

bi plat, ne da bi nagajal

jim, še najmanj, da bi jih varal;

Kakšno trpeče ljudstvo,
ki se presnavlja
v rodovih izginevanja.
Koliko nerazumljive
potrpežljivosti premore.
Kakor, da ne bi imelo
daru za pokončnost.

Boleče je prikrajšanje
svetle radosti doma.
Biti rod brez dela.
Rod mlade družine
brez strehe nad glavo.
Prositi miloščino.
Kotiček v hiši staršev
s tanko rezino socialne pomoči.
Rod, ki mu vlada brezvestje
egoizma in jemanja brez meja.

Prav tu na mestu,
kjer stojiš,
je kraj za tvojo odsotnost.

Tu si se ustavil
in stopil,
kjer je kos neba
namenjen rasti
drobne travne bilke.

Nič ne pomagajo
zloščeni škornji,
čisto perilo
in bel ovratnik kot cvet.

Projekt, ki bo odrešil,
je preživeti.

Preživeti zaspanost duha.
Cveteti med osatjo
in odrivati plevel od sebe.
Ustvariti fikcije praznih mest.
Ne trčiti, v kar ne želiš srečati!

Pomembno je izpirati apno,
nanošeno v plasteh na laži.
Zračiti zasmrajene prostore.
Vstati in oditi iz črvojede postelje.
Se obrniti na drugo stran
ob spomenikih,
ob katerih si izgubil življenje.
Izogibati se zamočvirjenih krajev.
Zamašiti si nos od razpadanju duha,
ki še bolj smrdi kot razpadajoči mrliči.

Rdečo mušnico sva sklonjena

opazovala..občudovala, da

čaši njene krvi..strupa nikoli sva rekla si,

takrat obljubila, ne bi k soncu dvignila;

bele pike bi njene v vela barvo

se zlile takrat, ovenčale

jo s črnino, rdečo kožo jesenske lepotice

v okrilju bele breze, v soncu zapeljivo;

očarana od njene lepote,

sonca žarkov toplote,

sva pesem vetra..gora

prelila v najina telesa;

Intenzivna šola petja je namenjena vsem, ki radi pojete in imate radi glasbo, ne glede na to, ali vas zanima profesionalna glasbena pot ali vam petje pomeni le način zabave in sprostitve. Prav tako je Intenzivna šola petja namenjena tudi tistim, ki želite premagati strah pred pevskim izražanjem in javnim nastopanjem.

V naše vrste ste dobrodošli tako osnovnošolci, dijaki, študentje, kot tudi vzgojitelji, učitelji, zborovodje, zborovski pevci in seveda vsi ostali, ki si žlite pridobiti pevsko znanje in izpiliti svoj glas.

Pesem Tebi podarim,
ki iz Sonca si prišel,
pozitivko sabo si prinesel
in jo med ljudi raztresel.

V pozitvkah je ljubezen skrita,
radost vanjo je zavita,
toplota iz njih zapuhti
in moje srce raztopi.

Iz nešteto drobnih delcev,
Zemlja je sestavljena,
skupaj v mozaik zložena
in z ljubeznijo spojena.

Ljubezen je ta sila,
ki doseže moč neba,
je dvosmerna cesta,
ki se nikoli ne konča.

Ponudi čokoladico, ona nič.
Pa potem še drugič in tretjič... in stotič.
Se razplamti, zagori in zagrabi. V prazno dlan.

Kaj ti pa je? Saj ničesar tu ne ponuja se...
Bil je le privid nekega soparnega dne...
Novih moči v nov dan se hiti,
vse v življenju je krasno,
imamo daleč naokrog najlepšo fasado, jasno.
Kaj hočeš še več?

Samo kravato..iglo si še pripnem,

čevlji zloščeni, da jih obujem,

na polici takoj za vrati čakajo,

za trenutek poškilim v denarnico in zbogom..adijo;


toda nekdo gre..hiti za mano v noč, slišim

njegov korak, zadah smrdljivi na vratu čutim,

»Kaj 'cvikaš'? S tabo grem, sem tvoja,«

se v meni oglasi ona..karma moja;

Odpravljam se tja,

kjer ona je, leži,

mirno teče..čaka

name, v brzicah..se peni;


vsa je voljna..drhteča,

vabeča, kot deklica

s planin…Pohorja,

livad…travnikov..gora;

Te pesmi, darilo so od Njega,
ki podaril vozovnico je Tebi za ta Svet,
da v njem boš videl Cvet,
ki krasi ta Svet.

A Cveta našel nisi,
našel mnogo drugih si stvari,
zaradi katerih živčen si postal,
ker misliš, da tako je prav.

Mnogo trav si posejal,
pa saj trava je že rasla,
čistilno si napravo v beg pognal,
saj veš, da zato se ti bo zrak maščeval,
bistrino in čistost si zasvinjal,
zato iz korita ješ in v svinjaku boš stanoval.

kako si želim, da bi ti,
prost vezi, našel in ostal;
ostal in ne več bežal.

ti rabiš vznemirjenje
za svoje življenje.
jaz občutek, da ti
zmorem to dati,
te umiriti, celega vrniti.

Marsikaj imam svetu za povedati,
a ne morem mu povedati,
dokler mi ne prisluhne
in svojega srca mi ne odpre.

Ko srce odprto bo,
znanost bo vanj vstopila
in vse skrivnosti mu razkrila,
zaradi katerih na ta svet ga je spustila.

Srčno rad bi ti sledil

v svet tvoj, v okrilje

drugačnosti, prehodil

vsa morja..znanja, milje in milje;

da bi te vso razumel,

na novo bi programiral

sistem svoj, sprejemanja,

oddajanja..dojemanja;