Enkrat vztraja duša,
drugič vztraja telo.
Si izmenjujeta vlogi.
Dušo krepi tišina,
telo odrešuje znoj.
Duša odrine napitnino telesu.
Včasih meče v zrak peneče
grebene valov
in morske pošasti čudnih oblik.

Ko se telo ne more več
obvarovati čustev,
in ko ga duša ni mogla razumeti,
si telo nasuje soli,
da dušo skeli.

Duša ponudi telesu
pladenj krepilnih sadežev,
zakopana v njem v izbiro:
Sama ne zmorem,
morava oba!

Vse je tako preprosto,
ko skupaj zaspita oznojeno telo
in od dela zadoščena duša.
Ko se zjutraj spočita zbudita,
umirjena osedlata konja
in se ustavita na arhipelagu,
h kateremu se pomikajo gore sveta.

Slišati je topotanje konja,
videti je na njem telo s perutmi ptice
in dušo vihraje s krili Pegaza,
ki se obrača in vrti v spirali
poslednjega prahu
z izpolnjeno besedo.

www.tatjana-malec.si