Vsak je otrok začetka,
cvet na dlaneh rok,
ko vstaja dnevna luč.
Tipa bistvo nevidnega
kot mojstrovina, ki jo slika obzorje
z neizrekljivo angelsko popolnostjo.
Vsak je amfora božjega spomina.
Meja, ki ločuje nebo in zemljo.
Prihaja kot škrat s svetilko v roki,
mala pega na trupu jahte,
ki drsi na obrobju sončnega kroga.
Dih, ki kodra vodo in opazi sebe
v predpasniku breze.
Z usti, ki odznotraj govorijo.
Z očmi, ki odznotraj vidijo.
Zasnutek naseljenosti v nevidnem.
Koliko oznak za pijanost žarka,
ki se je zapletel v mednožje,
stkal placento, položil vanjo seme,
ki bo živelo v pozneje rojenih.
Vsak je otrok začetka,
