Rdečo mušnico sva sklonjena
opazovala..občudovala, da
čaši njene krvi..strupa nikoli sva rekla si,
takrat obljubila, ne bi k soncu dvignila;
bele pike bi njene v vela barvo
se zlile takrat, ovenčale
jo s črnino, rdečo kožo jesenske lepotice
v okrilju bele breze, v soncu zapeljivo;
očarana od njene lepote,
sonca žarkov toplote,
sva pesem vetra..gora
prelila v najina telesa;
bila sva z njo..lepoto
vseh lepot, jase gozda..gmajne,
bila nama je inspiracija
življenja, njena moč strupa opozorilo;
spoštovanja vredna, ponosna
njena drža, mamljiva upornica
vsem, ki bi jo želeli..hoteli,
njihova boleča družica smrti.
|