Kakšno trpeče ljudstvo,
ki se presnavlja
v rodovih izginevanja.
Koliko nerazumljive
potrpežljivosti premore.
Kakor, da ne bi imelo
daru za pokončnost.

Boleče je prikrajšanje
svetle radosti doma.
Biti rod brez dela.
Rod mlade družine
brez strehe nad glavo.
Prositi miloščino.
Kotiček v hiši staršev
s tanko rezino socialne pomoči.
Rod, ki mu vlada brezvestje
egoizma in jemanja brez meja.

Koliko spolzkih rib
je še v polčloveku?
Koliko tihih kletvic sikajočih ustnic,
ki požirajo grenko slino,
namesto razkričanih glasov,
brez luskin na jeziku,
ko jim stopajo čez rob.
Zavpijejo naj: Dovolj!

Se mar zavedate, da ima beseda
dovolj starodavni pomen.
S to besedo se dotaknemo volje,
da obstanemo kot narod.
Največji sovrag so popačene ideje,
ki vdirajo kot konjeniki in sejejo egoizem,
in nerazumna potrpežljivost,
stereotip slovenske vdanosti in ponižnosti,
mar res ne zna reci: Dovolj!

www.tatjana-malec.si