Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
nedelja, 6. marec 2005 @ 19:40 CET
Uporabnik: titanic
Ko te prosim, da me poslušaj,
ti pa me napadeš z nasveti,
nisi uslišal moje prošnje.
Ko te prosim, da me poslušaj,
ti pa mi začneš pojasnjevati,
zakaj naj se ne bi počutil kot se,
gaziš po mojih občutkih.
Ko te prosim, da me poslušaj,
ti pa meniš, da moraš nekaj narediti,
da bi rešil mojo težavo,
se mi izneveriš,
pa naj zveni še tako čudno.
Poslušaj! Prosim te le, da me poslušaš.
Ne govori in ne deluj - samo poslušaj.
Naj nikoli nihče ne pride k tebi,
da ne bi odšel srečnejši in boljši.
Bodi živ izraz Božje prijaznosti:
prijaznosti na obrazu, prijaznosti v očeh, prijaznosti v nasmehu.
Pred dnevi sem dobila od svoje dobre prijateljice v dar zvitek papirja, na katerem je pisalo:
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…
sobota, 26. februar 2005 @ 06:05 CET
Uporabnik: stojči
Človek v srednjih letih se odloči, da zdaj je pa že čas, da najde Boga.
Kje ga bo našel če ne v samostanu,
kjer so vse aktivnosti posvečeno prav temu cilju.
Zato se odloči se in gre v samostan.
Tam mu pojasnijo, da so pri njih taka pravila,
da morajo biti začetniki več let ves čas lepo tiho
in narediti brez ugovarjanja prav vse,
kar jim je naročeno.
Vsako leto imajo priložnost izreči vodji samostana samo dve besedi.
Mine prvo leto
in naš človek pride pred vodjo samostana
in le ta ga prijazno vpraša
kako je kaj zadovoljen z bivanjem pri njih.
Naš človek mu odgovori: »Preveč mrzlo.«
Ko se obrne drugo leto naokrog
spet naš človek pride pred vodjo samostana
in ga le ta spet vpraša ono isto vprašanje.
petek, 25. februar 2005 @ 05:59 CET
Uporabnik: Pozitivke
Povzel: Matjaž Lesjak
Energijo izgubljaš skozi neumne ideje, le-te te omejujejo, zmanjšujejo zanos, prikrajšujejo za veselje in užitek.
Vsaka ideja je lahko ali pomoč ali prepreka. Zelo težko pa je živeti brez vsake ideje.
Bog je brezpogojni darovalec. Tisti, ki daje, dobi vedno več, kot je sam dal.
Živite lahko kot val ali kot ocean.
Vse kar lahko človek resnično izgubi je svojo omejenost in prestrašenost. Življenja ne moremo izgubiti. Lahko občutimo le pomanjkanje živosti. Pomanjkanje pa čutimo, ker vzdržujemo sisteme varčevanja in reguliranja življenja misleč, da so nam v prid ali da življenje speljujemo na pravo pot.
Vse poti so poti življenja. Ni pravih in nepravih poti. So le tiste, ki so prehojene v zavesti in polnosti in tiste, ki jih prehodimo v sanjah hrepenenja, da bomo nekoč našli pravo pot.
Celota vsebuje znotraj sebe vsa nasprotja istočasno.
sreda, 23. februar 2005 @ 06:28 CET
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Rumi, Jalal ad-Din (Jelaluddin ali Jellaludin) Muhammad Din ar- (1207-1273)
Perzijski pesnik in sufi, osnovatelj plesočih dervišev
Rojen na vzhodnem delu antičnega perzijskega cesarstva blizu kraja Balkh na področju današnjega Afganistana. V družini so bili trije otroci. Zgodaj je nanj vplival islamski misticizem, t.j. sufizem. Njegov oče je bil moder sufi. Ko mu je bilo pet let, je Rumijeva družina pred Mongoli prebegnila v Bagdad, pri osmih letih pa v Perzijo na področje današnje zahodne Turčije. Ko je bil star 19 let, se je prvič poročil in naselili so se v Konyi. Leto po očetovi smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je sam učil pri Rumijevem očetu. Sprva je bil Rumi nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke. Leta 1244 je Rumi postal duhovni učenec derviša Shams ad-Din-a (ali Shamsuddin-a). Rumi je takrat »umrl« za vse razen za Večno, začel je pisati pesmi. Rad je igral na piščal, pogosto so ga videli vrteti se v ekstatičnem plesu in spontano »izlivajoč« pesmi. Ker so bili številni Rumijevi učenci razočarani, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom, je Shamsuddin, ki je bil sicer močan in skrivnosten sufi, po treh letih brez razlage izginil. Rumi ga je celi dve leti iskal, dokler se ni vdal in se vrnil v Konyo. Shamsuddinu je posvetil več kot 45.000 verzov. Do konca življenja je pisal, poučeval in razširjal sufizem ter ekstatično plesal v značilnem vrtenju. Po Rumijevi smrti (umrl je v Konyi) so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov (Mawlawi), znanih na zahodu kot plesoči derviši.
»Jalal« pomeni veličanstvo, »din« pa religijo, torej njegovo ime Jalal ad-Din pomeni veličanstvo religije. Njegove pesmi so mistične in pisane v univerzalnem jeziku človeške duše. Prevedene so v mnoge jezike, pred kratkim nekaj tudi v slovenščino. V njih nešteti umetniki in iskalci resnice najdejo navdih in smisel. Njegovemu glavnemu delu sedmih knjig s skupnim naslovom Mathnavi pravijo tudi perzijski koran. Plesoči (ali vrteči se) derviši reda Mevlevov, ki imajo center v Konyi, so znani po celem svetu.
Povzetek knjige Eckharta Tolleja: "Practicing the power of now"
nedelja, 20. februar 2005 @ 06:21 CET
Uporabnik: Pozitivke
Povzel: Matjaž Lesjak
Kadar se tvoje zavedanje usmeri navzven, se pojavita um in svet. Kadar se usmeri navznoter, spoznaš svoj lastni izvor in se vrneš domov v Bivanje.
Nihče nima eksluzivne posesti nad Bivanjem. To je tvoja resničnost in ti je takoj dostopna v obliki občutja. Je najgloblja plast tvojega bitja in je neuničljiva. Spoznaš jo lahko, ko je um utišan.
Pridobiti zavest Bivanja in ostati v njem je razsvetlenje. Razsvetlenje ni neko nadnaravno stanje, ampak je tvoje naravno stanje enosti z Bivanjem.
Nesposobnost občutiti to enost povzroči iluzijo ločitve, sebe začneš dojemati kot izoliran košček. Pojavi se strah.
Identificiraš se s svojim umom, ki proizvaja prisilne misli. Biti nesposoben prenehati misliti, je strašna odvisnost. Ker vsi trpijo za isto boleznijo, mislimo da je to normalno. Ta mentalni hrup ti preprečuje, da bi našel realnost notranjega miru in vsepovezanosti.
Um uporablja Tebe. Instrument je prevzel oblast.
Dobra novica je, da se lahko osvobodiš svojega uma in s tem se začne tvoje osvobajanje. Poslušaj glas v svoji glavi tako pogosto kot le moreš. Posebej bodi pozoren na ponavljajoče se misli. Postani priča dogajanju. Samo poslušaj in ne sodi. Spoznal boš, da ti poslušaš misli. Misli tako hitro izgubijo svojo moč in usahnejo.
petek, 18. februar 2005 @ 05:59 CET
Uporabnik: Pozitivke
Povzel: Matjaž Lesjak
Beli oblak nima korenine. Vseeno obstaja.
Če imate cilj, se s tem sami obsojate. Bolj ko je um obseden s ciljem, bolj je nevrotičen in frustriran. Ko ste si postavili cilj, ste si določili usodo.
Cilj je tukaj in sedaj. Šele ko je cilj nekje drugje, um začne potovati.
S ciljem pride prihodnost in s prihodnostjo pride čas. S časom pride minljivost in z minljivostjo pride smrt. S smrtjo pride strah in s strahom pride zakrčenost.
Za mene je duhoven samo tisti um, ki nima cilja. Ampak takrat ni več um…
Za mene ste vsi vi razsvetljeni - samo niste dovolj budni. Budni pa niste, ker je vaš um nekje v prihodnosti. Niste tukaj in sedaj. Ne zavedate se, kaj se vam dogaja prav ta trenutek.
Seme postane drevo zato, ker je že od začetka drevo. Je možnost drevesa z neskončnim potrpljenjem.
Življenje ni problem, ampak skrivnost. Zato življenja ne moremo rešiti, lahko pa postanemo življenje.
V resnici nimate identitete. Če to razumete, postanete oblak brez oblike. Plovba se začne.
Dokler imate identiteto, boste iskali pravo pot. Ego bo iskal pot, ki ga potrjuje, duša pa pot, ki jo zadovoljuje.
sreda, 9. februar 2005 @ 06:15 CET
Uporabnik: Pozitivke
Igor Kononenko
Anthony de Mello(1931-1987)
Indijski jezuit, mistik in duhovni pisatelj
Rojen v Santa Cruzu v Indiji v katoliški družini. Oče je delal za železnico, mama pa je gospodinjila in skrbela za štiri otroke. Že od ranega otroštva se je želel pridružiti jezuitom. Na srednji šoli, ki so jo vodili jezuiti, se je izkazal kot dober učenec, še posebej nadarjen za medčloveške odnose. Rad so ga imeli sošolci in učitelji. Kljub nasprotovanju staršev se je z nedopolnjenimi šestnajstimi leti pridružil jezuitom v Bombayu. V Španiji je študiral filozofijo (1952-55), v Indiji pa teologijo (1958-62). Leta 1961 je bil posvečen v duhovnika. Po diplomi je v ZDA študiral psihologijo. Gladko je govoril dva indijska jezika, angleško in špansko. V Rimu se je dokončno zaobljubil leta 1965. V Indiji je opravljal različna služenja. Leta 1972 je ustanovil in vodil Inštitut za pastoralno svetovanje in duhovnost, pozneje preimenovan v Sadhana (»pot do Boga«) Institute. Umrl je nenadne smrti, na potovanju v New Yorku.
Na začetku jezuitskega služenja je pojmoval katoliško doktrino precej dobesedno, sčasoma pa je prerasel rigidnost in začel širiti srčno duhovnost. Do konca je bil lojalen cerkvi in ljubljenemu jezuitskemu redu, čeprav je njegovo pisanje presegalo vsakršne okvire organizirane religije. Združeval je krščanske koncepte z vzhodnjaškimi tradicijami, sodobno psihologijo in duhovne vaje Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitskega reda. Želel je narediti katoliško cerkev res KATOLIŠKO, namenjeno vsem ljudem, kristjanom, nekristjanom in dvomljivcem. Potoval je po celem svetu, pisal duhovne knjige, vodil duhovne vaje in seminarje. Njegove knjige so hitro postale uspešnice, ne samo pri katolikih, ampak pri ljudeh vseh verstev sveta kot tudi pri tistih, ki ne pripadajo nobeni organizirani religiji. Prevedene so v več kot dvajset jezikov. Uspeh njegovih knjig in videokaset s predavanji, ki pogosto presegajo katoliško doktrino, je po njegovi smrti sprožil poskuse nekaterih vatikanskih kardinalov, da bi prepovedali izdajanje de Mellovih knjig.
torek, 8. februar 2005 @ 06:25 CET
Uporabnik: Pozitivke
Farizeji in pismouki ter njihovi vazali:strahopetne šleve in klečeplazni podložniki
Kdor si resnično prizadeva, da bi se izkazal za pravega kristjana, se usmerja na Božje zapovedi in na nauke Jezusa, Kristusa. Ne bo se ravnal po človeških spletkah tistih, ki z laskanjem in prilizovanjem skrivajo svoj pohlep po ugledu in oblasti. To so tisti, ki tako s taktikami kot tudi z zavestnim in namenskim dajanjem prednosti podpirajo svoje lakaje, tiste pa, ki jim ne služijo, podcenjujejo, diskriminirajo in obrekujejo. Kdor sledi Jezusu, Kristusu, bo torej prepoznal tiste, ki, gledani kot celota, brez pomislekov lažejo, in bo do njih previden.
Na žalost so mnogi ljudje strahopetne šleve, ki se podrejajo nazorom cerkvenih in svetnih tiranov. Pristajajo na njihove spletke v upanju, da bodo dobili košček kolača oblastniške magije. Oni so tisti, ki klečeplazijo in se klanjajo, ker hočejo za vsako ceno sodelovati pri pokru oblasti. Zaradi tega izdajo velikega Duha enosti in tudi svoje soljudi.
V tistem, ki si je v peklu igralnice oblasti pridobil nekaj adutov in ni dobil odziva, mogoče zabliska spoznanje, da so mnogi zahodnjaki postali poganski pokeraši, ki so se odeli s plaščkom „krščanski“ in da ves pingpong nima nič skupnega s Kristusom. Kljub temu spoznanju mnogi ostanejo privrženci farizejev in pismoukov, tistih igralcev pingponga, ki so že od nekdaj zapeljevali in še zapeljujejo ljudi.
Ravno šleve, ki so veliko spoznale in spoznavajo, se pa ne odločijo za premočrtnost in resničnost, dajejo moč tistim, ki s svojim napačnim naukom, inspiriranim z mislijo padca, svoje ovce vežejo in jih imajo zaprte v ogradi. Šleve, konformisti in podložniki so dovolili in dovoljujejo, da so cerkveni čarovniki, farizeji in pismouki iz svojega klobuka, polnega čarovniških umetnij, privlekli pošastnosti in te absurdnosti obdali z glorijo „nedoumljive božanske skrivnosti“, da si nihče ne bi upal podvomiti vanje. Iz Boga, Vseedinega, večnega Očeta, so naredili boga kazni in maščevanja, tirana, ki ga hočejo z zarotitvami pripraviti do tega, da bi morebiti priznal in blagoslovil čarovniške trike z oblastjo obsedenih.
NE ZAMUDITE
Ko te prosim, da me poslušaj,
Obstajajo tri vrste ljudi:
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
Človek v srednjih letih se odloči, da zdaj je pa že čas, da najde Boga.
Energijo izgubljaš skozi neumne ideje, le-te te omejujejo, zmanjšujejo zanos, prikrajšujejo za veselje in užitek.
Rojen na vzhodnem delu antičnega perzijskega cesarstva blizu kraja Balkh na področju današnjega Afganistana. V družini so bili trije otroci. Zgodaj je nanj vplival islamski misticizem, t.j. sufizem. Njegov oče je bil moder sufi. Ko mu je bilo pet let, je Rumijeva družina pred Mongoli prebegnila v Bagdad, pri osmih letih pa v Perzijo na področje današnje zahodne Turčije. Ko je bil star 19 let, se je prvič poročil in naselili so se v Konyi. Leto po očetovi smrti, l. 1232 je postal učenec sufijskega mojstra, ki se je sam učil pri Rumijevem očetu. Sprva je bil Rumi nadarjen teolog in bister učenjak. Ko je začel poučevati, je postal priljubljen sufijski učitelj. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke. Leta 1244 je Rumi postal duhovni učenec derviša Shams ad-Din-a (ali Shamsuddin-a). Rumi je takrat »umrl« za vse razen za Večno, začel je pisati pesmi. Rad je igral na piščal, pogosto so ga videli vrteti se v ekstatičnem plesu in spontano »izlivajoč« pesmi. Ker so bili številni Rumijevi učenci razočarani, ker je Rumi preživljal veliko časa s Shamsuddinom, je Shamsuddin, ki je bil sicer močan in skrivnosten sufi, po treh letih brez razlage izginil. Rumi ga je celi dve leti iskal, dokler se ni vdal in se vrnil v Konyo. Shamsuddinu je posvetil več kot 45.000 verzov. Do konca življenja je pisal, poučeval in razširjal sufizem ter ekstatično plesal v značilnem vrtenju. Po Rumijevi smrti (umrl je v Konyi) so njegovi privrženci organizirali red Mevlevov (Mawlawi), znanih na zahodu kot plesoči derviši.
Nihče nima eksluzivne posesti nad Bivanjem. To je tvoja resničnost in ti je takoj dostopna v obliki občutja. Je najgloblja plast tvojega bitja in je neuničljiva. Spoznaš jo lahko, ko je um utišan.
Beli oblak nima korenine. Vseeno obstaja.
Filozofija je nauk o biti,
Rojen v Santa Cruzu v Indiji v katoliški družini. Oče je delal za železnico, mama pa je gospodinjila in skrbela za štiri otroke. Že od ranega otroštva se je želel pridružiti jezuitom. Na srednji šoli, ki so jo vodili jezuiti, se je izkazal kot dober učenec, še posebej nadarjen za medčloveške odnose. Rad so ga imeli sošolci in učitelji. Kljub nasprotovanju staršev se je z nedopolnjenimi šestnajstimi leti pridružil jezuitom v Bombayu. V Španiji je študiral filozofijo (1952-55), v Indiji pa teologijo (1958-62). Leta 1961 je bil posvečen v duhovnika. Po diplomi je v ZDA študiral psihologijo. Gladko je govoril dva indijska jezika, angleško in špansko. V Rimu se je dokončno zaobljubil leta 1965. V Indiji je opravljal različna služenja. Leta 1972 je ustanovil in vodil Inštitut za pastoralno svetovanje in duhovnost, pozneje preimenovan v Sadhana (»pot do Boga«) Institute. Umrl je nenadne smrti, na potovanju v New Yorku.
Kdor si resnično prizadeva, da bi se izkazal za pravega kristjana, se usmerja na Božje zapovedi in na nauke Jezusa, Kristusa. Ne bo se ravnal po človeških spletkah tistih, ki z laskanjem in prilizovanjem skrivajo svoj pohlep po ugledu in oblasti. To so tisti, ki tako s taktikami kot tudi z zavestnim in namenskim dajanjem prednosti podpirajo svoje lakaje, tiste pa, ki jim ne služijo, podcenjujejo, diskriminirajo in obrekujejo. Kdor sledi Jezusu, Kristusu, bo torej prepoznal tiste, ki, gledani kot celota, brez pomislekov lažejo, in bo do njih previden.
