Pozno jeseni
se učitelj lokostrelstva
odpravi s skupino svojih učencev v naravo.
Ustavijo se in učitelj po vrsti sprašuje učence kaj vidijo.
Prvi reče, da vidi oblake v taki in taki podobi,
zasnežene gore,
hribe s smrekovimi gozdovi,
preorana polja,
travnike in sadovnjake.
Učenci bolj, ali manj ponavljajo zgodbo prvega učenca,
dokler ne pride vprašanje do zadnjega učenca.
Ta učenec odgovori eno samo besedo:
»Jabolko«
Učenci se zasmejijo,
učitelj pa tega učenca pred vsemi pohvali,
kajti res tja so prišli z enim samim razlogom,
da sklatijo s puščicami izstreljenimi iz svojih lokov
tisto eno in edino jabolko,
ki je ostalo na enem samem drevesu v sadovnjaku.
Kaj misliš kateri učenec ga je zadel?
Tvoja ugotovitev je pravilna.
In kako je bilo temu učencu ime?
Tega verjetno ne veš,
naj ti povem:
Ardžuna.
To se je zgodilo pred kakimi štiri tisoč leti.
No zate in zame to zdaj ni pomembno.
Kar pa je zate in zame pomembno je,
da imava tudi ti in jaz vsak svoje jabolko,
ki ga morava v svojem življenju
najprej videti in nato tudi zadeti.
In kaj je to jabolko?
Mogoče se raje najprej vprašajva kaj je lok in puščica?
Lok je tvoje telo v katerem kraljuje tvoj dih,
puščica je tvoja pozornost
in jabolko je tvoje božansko srce,
zato ne izgubljaj svoje pozornosti
z ogledovanjem vsega drugega kar ti ponuja svet,
kajti to življenje je prekratko
in tvoje jabolko spoznanja
v takem primeru ne bo padlo.
Stvari, katerim danes posvečaš največ pozornosti,
ti bodo na koncu življenja še najbolj trivijalne,
tvoja pozornost dihu in srcu pa najbolj.
Samo s pozornostjo tvojega diha tvojemu srcu,
bo od tebe odpadla vibracija
tvojega straha, sovraštva in jeze.
Zakaj ne bi od tebe tvoje sovraštvo,
jeza in strah odpadli že kar zdaj. :)
Pozno jeseni 
