Očarljiva simetrija nasprotij duha,
ki spreminja nič v obliko
in ga domišlijsko izmišlja.

V niču ni ničesar poljubnega.
V niču ni ničesar samovoljnega.
Zunaj naše volje, kjer prebiva nič
obstaja le harmonična celota,
ustvarjena iz niča,
ki je umeščen v estetski um.

Noro, nikjer nič! Nič otipljivega
in vendar se nič goji kot misel
s svojim metafizičnim idealizmom.
Nič predstavlja neskončno popolnost,
iz absolutne enote niča se rodi
in spada v resničnost niča biti.
In vendar ta nič obstaja kot eliminacija
ali realizacija v svetu podob,
ki niso opredmetene kot ideja,
niso zvočno ali vizualno stvar.


Nič je krog ničle, je oko, ki vidi okno,
je absolutno od vsega ločen,
izkazan simbolno znotraj.
Realno bivanje v bistvu niča
je presežna mera negibnosti
in rastoče spoznanje,
ideja z močjo niča,
blagoslavljanje in deifikacija niča,
zato, da nič ubije resnico v tebi,
da resnica ne ubije tebe.
Iz niča se rodi in v nič se ubije Univerzum.

Zaznave v izumljanju imaginacije,
nič preobilja in nič pomanjkanja,
vešče urejena misel niča je vse.
V niču postane filozofija disciplina.
Iz niča postane materija duh
in duhovna sila materija.

Neverjetno kako ti da nič čutiti,
povsem samovoljen je ta nič,
povsem samonikel je ta nič.
Iz niča je nastala siva rjuha sveta,
po njej so razmnožene celice,
ki ustvarjajo bit niča
in estetsko sprejemljivost niča,
ki ne potrebuje tuje pomoči in mišljenja.
Nič obstaja v tebi, on razpolaga s tabo.

Ni ne moški, ne ženska in ne stvar
in tudi opredetena ideja še ni.
Nič odkriva prijetnost biti razum,
vznemirjanje strasti niča
po filozofskem obzorju
te oplaja z nerazvitim spoznanjem,
s slutnjo biti resnica.

Še vedno nič, nevidni neotipljivi nič.
Iz niča se rodiš ti in tvoja prečiščena
občutljivost ti postavlja meje čutnosti niča.
Iz niča je rojeno vse - Univerzum in ti.
Nič nosiš v sebi, strukturiran za rojstvo
vsega, je oko, okno in okvir
skozi katerega naslanjaš svoje telo v nič.

...o0o...