Draga Titanic,
Bog je človeku dal svobodno voljo. Ta čudoviti dar pa skriva v sebi tudi velike nevarnosti, kajti v srcu vsakega človeka sta prisotni dve moči:moč, ki služi željam telesa in moč, ki izvira iz najglobjega duhovnega jedra naše duše. Tako se mora človek vedno znova boriti z obema.

Če se človek odloči za moč telesa, zamudi nalogo postati enak Bogu in gre po poti končnosti, smrti. Če pa sledi klicu duše, se odloči za večnost, življenje. Gledano v jasni Luči duhovnega semena v naši duši se izbira ne zdi težka. Toda zaslepljen s samoljubjem in sebičnostjo se človek vedno znova naveže na svojo telesnost in ima za svojo pravo domovino minljiv svet. S pomočjo mnogih zemeljskih življenj se polagoma nauči prisluhniti glasu duhovne duše. Nauči se razlikovati, kaj ga vodi k resničnemu življenju in kaj v smrt. Dojame tudi, da je njegovo telo nujen snovni ovoj, oblačilo notranjega človeka, v katerem lahko opravi preobrazbo starega, na osebnost navezanega človeka v novega. Tako razume Pavlove besede, da naj bi bilo človeško telo božji tempelj.

Do preoblikovalnega procesa pride v človekovem telesu. Telo človeka, ki gre po poti preobrazbe, postane orodje božanske volje. Ko opravlja svoje delo, ga ta preobrazba še v fizičnem telesu vodi do svobode in večnega življenja. Prisluhnimo Pavlovim besedam o vstajenju mrtvih:
" Prvi človek je iz zemlje in zemeljski, drugi človek je gospod neba. Posejano je bilo v mniljivosti, vstalo pa bo v neminljivosti. Če bo to miljivo pritegnilo neminljivost in bo umrljivo pritegnilo neumrljivo, bodo izpolnjene besede, ki so napisane:smrt se je spremenila v zmago."

Vsekakor se moramo vprašati ali je človek svoboden v svojem ravnanju? Večina ljudi se ne zaveda učinkov svojih dejanj in ravnanj, moči, ki jih te dejavnosti sproščajo! Vsak je prepričan, da se na spontano dejanje odziva spontano. Če npr. nekdo-vprašan ali nevprašan-razloži svoje mnenje, včasih nekdo drug odgovori z "Da, to znaš dobro razložiti, toda..." ali"To ne gre, ker..."? Pri šolskem pouku in v poslovnem svetu človeku vbijajo v glavo, naj misli analitično in naj ne skriva kritike.

Tečko je ravnati tako, da se drugemu ne bi bilo treba odzivati ali zagovarjati. Predvsem tedaj, ko se jaz-naša osebnost ojača ali se dvigne moč skupinskega jaza, stojijo na poti drugi, ki jih je treba z odzivanjem na njihova ravnanja premagati. So odzivi sploh kdaj neodvisni od jaza? Je človek svoboden v svojih dejanjih? Se ne vmeša vedno njegov jaz? Po zakonu, da se vse obrne v svoje nasprotje, se bo tudi to, kar je začeto z najboljšim namenom, končno obrnilo v negativno.

Politika in gospodarstvo nam to dokazujeta do najmanjše podrobnosti. Človek počne najboljše, kar zmore, da bi pomagal drugim, vendar postanejo običajno drugi tako odvisni od pomagačev, da ne morejo več pomagati sami sebi in se rešiti. Pričakovano sodelovanje poteka pogosto čisto drugače, kot je bilo mišljeno. Za kar si prizadeva prvi, gre pogosto na stroške drugega. Kar pomeni enemu kruh, je za drugega smrt. Življenje prvega poteka na račun življenja in sreče drugega. Zavest prvega živi od zavesti drugega. Kar je začeto v zemeljski ljubezni, se še prelahko spremeni v sovraštvo.

Nekoč davno je bilo rečeno, da bi bilo dobro, če ne bi ničesar vedeli, če npr. ne bi vedeli, kaj vse povzročamo in kakšne posledice ima naše ravnanje. Omejitve zavesti imamo lahko torej za zaščito. Če bi se ljudje zavedali, kaj vse kljub dobrim namenom počnejo, potem noben razumen in dobronamerni človek ne bi več tvegal, da bi svojim soljudem prizadel še več škode! Z duhovnega stališča pa omejitev zavesti ni nikakršna zaščita, ampak ovira. Omejitev preprečuje, da bi ljudje spoznali svoje pravo bistvo in se naučili spoznati, da noben pojav na svetu ne traja večno in da na tem smrtnem svetu ni popolnosti.

Omejitev skrbi torej za to, da vidi človek stvarjenje skozi omejena, večinoma rožnata očala-mora ga videti takega. Če bi ljudje videli drug drugega kot nezavedno orodje brez vodstva, kot orodje, ki ravna brez uvida v vzroke in posledice, bi bilj pazili na svoje nasvete in sodbe. Človekova zavest se je naučila, da je smrt konec življenja. Nato sledita "nebesa" ali"pekel" in s tem je za mnoge poskrbljeno. Toda pojavila se je še ena predstava, ki je zaradi paranormalnih pojavov zabrisala mejo med življenjem in smrtjo.

Potrebno je nadomestiti orodje, ki je postalo nekoristno. Naravna smrt je možnost za človeka, da bi "orodje", ki je postalo nekoristno, zamenjal z novim"orodjem". Da bi to uvideli je potrebna sprememba zavesti, saj je normalna vsakdanja zavest zgrajena iz izkušenj nasprotij. Nova zavest pa temelji na drugačnem, prvotnem svetu, v katerem ni nasprotij. Omejen uvid povzroča omejeno zavest. Ta zavest je nastala po eni strani zaradi omejitev sveta, v katerem živimo, po drugi pa zaradi pomanjkanja resničnega, božanskega vedenja, Resnice ali božanske modrosti.

Za zemeljsko zavest so zemeljski pojavi resnični. Za z božanskim navdihnjeno zavest pa je zemeljsko življenje neresnično. Ljubezen se spremeni v sovraštvo, sovraštvo v ljubezen, mir v vojno in vojna v mir, ker omejeno zemeljsko-zavest kot posledico temeljnega pomanjkanja prvotne modrosti premetava sem in tja med obema poloma.

Tako si lahko predstavljamo, kako držijo zakoni in zakonitosti zemeljske narave človeka in človeštvo trdno v rokah in ovirajo osvoboditev it tega krožnega ponavljajočega se krogotoka. Imajo pa še drugo nalogo, namreč da zaradi omejitev človek spozna, da je zaprt v tem krožnem toku. Tak dobi človek toliko izkušenj in vpogleda, da nekega dne noče več sodelovati in začne iskati izhod v svobodo. V tem primeru omejitve zemeljskega življenja preprečujejo, da bi se človek še dalje zgoščeval saj ne bi mogel biti več rešen. Če ne bi bilo uničenja, bi bil človek vedno znova vpet v energijsko telo in ne bi mogel več sprejeti klica Duha k osvoboditvi in vrnitvi k Bogu.

Zahvaljujoč omejitvam in zakonitostim umrljivega sveta pa je vse staro nekoč uničeno, da bi bile oživljene nove možnosti in spomin na prvotni božanski red ter bi služile kot hranilna podlaga. Kaj omejuje zavest? Določena neizkušenost, ki skrbi za to, da človek ne more videti skozi tančico. Naš jaz-osebnost se hrani s tem, da popušča klicu narave. Tako nastanejo vzajemna učinkovanja. Jaz prosi in sprejema, vendar je tudi naprošen in mora dajati. Tako se naš jaz in smrtna narava medsebojno ohranjata.

Kako lahko človek odstrani omejitve zavesti? Kako se lahko reši prijema zemeljskih zakonov? Tako, da se zavestno prestavi pred in v drugega, ki ga imenujemo tudi nesmrni notranji duhovni človek, "človek iz drugih dimenzij", nosilca nesmrtnega življenja. V istem trenutku se človekova življenjska pot obrne. Borba in uveljavljanje bojujočega se jaza-zemeljske četverne osebnosti nista več potrebna. Igra akcije in reakcije postane razpoznavna in njeni vplivi so lahko nevtralizirani.

Ta prosec ne-vtralizacije, ne-delovanja je možna, to pomeni, da ne ravnamo več iz jaza. Njegova delovanja in dejavnosti opazujemo v lastnem življenju kot gledalci. To je premik življenjskega poudarka. Želje in pritiski zemeljskega človeka-osebnosti se manjšajo in tako se pojavi možnost prenovitve izrojenega človeka. Ključ spremembe leži v naši zavesti. Po vseh izkušnjah mnogih življenj nastane v njej možnost ločevanja. To nam pomaga, da izbiramo. Kajti življenje ni mišljeno kot pot trpljenja, ampak kot proces inteligentnega ravnanja na poti notranje osvoboditve. Življenje v smrtni materiji je sredstvo in namen, ki vodi k cilju nesmrtnega življenja.

In kaj se zgodi, če ne doživimo božanskega impulza?
Izkaže se torej, da mnoge izkušnje spreminjajo našo zavest, dokler nekoč ne razumemo sporočila o odrešenju, svobodi. Sprememba zavesti pelje tako do njene popolne prenove v duhu. Če ne bi prejela novega, prenavljujočega duhovnega impulza, bi ostala znotraj lastnih omejitev in se še bolj osredotočila na smrtno življenje, da bi v njem končno preminila.

Duhovna prenova je torej pogoj za novo zavest. Človek živi po merah svoje zavesti. Njegovo stanje zavesti določa njegovo življenjsko stanje. Zavest smrtnika ustvarja smrtno bit, zavest večnega pa vodi v večno življenje. Lahko pogledamo teoretično znanje o novem, duhovnem življenju, vendar pa znanje ni zavestna izkušnja, in posedovanje nove zavesti. Zato je potrebno nujno dodati vero: vero, da novo duhovno-božansko življenje ni fantazijska tvorba, ampak edina prava resničnost. Tisti, ki ga ta vera ojača, bo spoznal, da samo znanje ne zadošča. Znanje, vedenje, je treba spremeniti v prenavljujočo dejanje.

Zavest vsakega človeka se spreminja. Ge gre vse dobro, vsak dan. Spreminja se tudi njegovo življenje, vsak dan. To se kaže npr., če vplivajo na mišljenje, občutenje in ravnanje lepi ali žalostni dogodki in izkušnje. Vera pa, notranje, gotovo vedenje, da novo božansko življenje obstaja, kot magnet privlači človeka na pot, ki vodi v prvotno človeško domovino-Shambalo!

Začetek te kraljevske poti leži v našem srcu. Če se zunanji človek, jaz-smrtni človek, umakne notranjemu duhovnemu človeku, nesmrtni duši, se bo iz duhovnega semena razodelo novo življenje. Zato se mora stari človek žrtvovati, predati se mora novemu, ki nastaja v njem. Prava vera se usmerja na ponovno vzpostavitev božanskega človeka. Kot sad te vere nastane čista zavest. Spontano ustvari prostor za novo odrešilno življenje v svobodi, s čimer je odprta pot k edinemu cilju.
vse dobro od prijatelja
Mirana.

[ Odgovori na to | # ]