Zdi se mi da se spuščam,
spuščam po strmini v neznano...
Spuščam se mimo preteklosti.
Ta izgine, na prebliske vidim sedanjost.
Toda sedanjost mi je nedosegljiva,
vedno znova in znova je preteklost...
ostaja kot senca, senca, ki sveti naprej
pred očmi mi poplesuje, se z menoj igra.

Igra ob potovanju skozi čas, s svetlobo...
Na trenutke jo želim ujeti, pa vendar...
Slike iz preteklosti sivijo, se spreminjajo
ostajajo okostnjaki, sedanjost jih oblači,
nadene jim lepih oblačil, v vseh barvah,
vendar ostajajo skeleti nepredvidljivega,
jaz pa jih odrivam proč ter hitim,
hitim skozi moj čas kot lastni jaz...

Čustva od mene so odšla,
zdravilka jih je prepodila,
vse moje srce spraznila,
v njemu le ljubezen je pustila.

Se me čustvo bolečine ne dotakne,
mojemu se srcu raje kar odmakne,
se gorje odpelje daleč stran
pravi, da ostal mi bo neznan.

Moj ovoj je krhek kot oreh
z drobno izrezljanim obrazom.
Prislonjen na lupino
je zapreden v ljubezensko
igro skrivnosti.

V sebi ima shranjen spomin,
kako je deževalo ob potoku
iz teže kopastih oblakov
in kako se je sončil
sredi poletne omame dreves
in prodiral s koreninami med skale,
pil rodovitne snovi, nihal
in se zapletal v zorenje,
ko ga je veter nagovarjal
s šumenjem listov in plodov.

Oziram se nazaj s hvaležnostjo,
v meni pustil si sledi,
podaril si čas mi in bližino;
morda se prav nič več ne zgodi,
a prelep spomin nate že zdaj v meni živi.

Tako blizu je med tukaj in tam,
večnost riše drobne vezi,
vabi k razlikovanju, zaznavanju,
spoznanju, katere ubiram naj poti,
da v luči, in ne v temi,
hodila bi vse dni.

Je Čas, ki sežiga bitja, in je Čas,
ki ugaša ogenj.
(Mahabharata)

Topi se sonce
in naslanja na ledeno ramo.
Slači svojo kožo in jo podarja.
Ves med vesoljnih nebesnih teles
bo podarilo človeštvu,
ki razpira nozdrvi
na zamrznjenih obrazih,
kjer je milina v jamicah lic,
krasila materam obraze.

Prebujaš me vase,
ko srkam tvoje čutne ustnice
napete v skrajne kotičke skrivnostnega obraza.
Vsak korak ni več korak hoje,
vsak je iskanje tvojih blesketajočih se oči,
nagajivih pogledov,
ki jih vpijam v vsak košček telesa.
Iz dneva v dan te iščem bolj in bolj,
pijem te,
pretakaš se v meni kot nemirna reka
in tečeš vedno bližje prebujajočemu se izviru.
Še malo in boš tam,
pridi, čakam te,
prebujam se,
priteči mi v srce
in za vedno prebujal se bom zate!

Proći će hladni dani,
sunce će zasjati jače,
procvast će kaćuni plavi,
zimu će zamijeniti proljeće.

Zlatni mijesec će se smiješiti
dok zvijezdama budem pisala
tvoje ime, zima šuti o našoj ljubavi
al neka je izgovori proljeće.

Ledenih rož na oknu sem ugledal,
ko zjutraj v klet sem vstopil,
se dihom toplim sem jih lotil...,
da v roso, kaplje jih spreminjam,
teh hladnih se ne rad spominjam...

Pogled skrivnosten, veličasten mine,
so igra, del narave, hladne zime,
ko mraz jih podari, ustvarja, riše
izginjajo s toploto, se že topijo,
že več jih ni, v nič se spremenijo...

Kot mrtev ptič ležiš
na vzglavniku Velikega voza,
ujet v telo, ki ni moglo odleteti.

Ustavila sem se ob tvoji negibnosti,
te spodbujala k letu s svojimi strastmi.
Nad lističi srca so cvetele rose.
Prevedel si me v jezik spanja.

Kje si in kaj počneš?

Iščem te med črkami
stihov nekih poetov.

Me zmoreš osrečiti s tem,
kar si in mi daješ?
Tisti, ki pišejo knjige, velike in
pomembne, pravijo, da je to za
žensko edino pravo vprašanje.
Moški naj bi se spraševal: Si jo
želim osrečiti in jo tudi zmorem?

Utihnilo skrivnostno šesestenje listja,
izginil čas kresnic čarobnih,
privlačnih barv jesen nas obdarla,
se hladu, zimi nekam skrila

Snežink nešteto je hotela da nasuje,
da hrib in dol v belo obleče in obuje,
da v belo bo odela, otrok razveselila,
a le z mrazem, s negom manj gostila.

Gorel v hrepenenju sem po tebi,

bil na trnih….upih pričakovanja,

neskončno dolgo, kot da sanjam,

da prideš vame z mrakom, ko se znoči;


čemu mi krila, ko ne čutim vetra

na licih, tvojega daha ujetega v laseh,

vonja po tebi v strastnih trenutkih časa,

čemu vse, če me ni v srcu..očeh tvojih;

Prebudilo me je nasmejano....
prijazno lepo sončno jutro,
s snegom prekrita pokrajina,
dobro počutje, zvonenje telefona.

Prebudil sem se v Novoletno jutro.
Prvi razgovor, lepe želje, povabilo,
tisto, kar tako blagodejno dene,
ko te preplavijo prijetni občutki...

Vem, ti si tista
duša,
tebe čutim
k tebi me vleče.

Lahko mi daš vse
česar ne potrebujem
in vzameš vse
kar nimam.

Potopljeni v laž
ti videti ni dano,
da ne morem
več čakati.

Bodimo bolj osebni,
pristni in predvsem človečni.
Za vsak dober vpliv postanimo odprti.
Verjemimo, da lahko postanemo velikani
le, če bomo iskreno ponižni,
a vendarle ponosni
na vse naše uspehe,
prav tako pa tudi na poduk
naših bolj trpkih izkušenj.

Pozdrav novega leta 2009,
v jutru je mladem darov natrosilo,
snežinke je bele nam nanosilo.

Prekrilo s belino sneženo,
dvorišča in ceste je mest,
polja in travnike pobelilo,
vso umazanijo je skrilo.

Došao je dan - vrijeme,
kada nekako u srcu svodimo
svoje račune, vrijeme kada u
srcu prevladava veselje, nema tuge.

Noćas će se sresti i zagrliti
godine dvije, Stara će na zaslužen
počinak otići a Nova će
na njen prijestol sjesti.

Zaboravimo i ostavimo godini Staroj
sve slabo, što je iza nas. Kada počne
odbrojavanje i kazaljke se spoje,
predajmo se magičnim trenucima godine Nove.

Pozno v noč sva takrat plesala,

da sva sama, takrat sva mislila,

da se zvezde z nama vrtijo, smejejo,

z luno na nebu plešejo, se z njo igrajo;


bila je Silvestrova noč, polna želja,

obljub in pričakovanja, bila je ena

sama sreča, bila je, kot da letiva

v nebo, kot da je to najina zadnja;

Vem, da prava pot obstaja.
Slišim jo, kako mi vedno znova prigovarja,
naj jo končno že izberem in uberem.
Ne obljublja vrtnic mi brez trnjev,
kakor tudi samih slavolokov zmage ne,
niti veličastnega razkošja brez meja.
Ponuja mi vsega po malo,
v sprejemljivo zmernih količinah.
Ravno toliko dobila bom,
kot zmožna bom sprejeti –
in to bo več kot dovolj.

Danijela Premzl

En dan srečam prijatelja,

starega pregnanega mačka,

borca, kadar se gre za naše

slovenske interese tam na jugu meje;


ves bojno razpoložen vpije,

da pa ima sedaj njih dosti,

njih, ki nam hočejo ukrasti

našo zemljo in prestaviti meje;

Iskal darilo sem primerno,
za rojstni dan, saj je vseeno,
da počastim, čestitam, zaželim,
spet mimo leto je še eno...

Morda kozmetika ji ugaja,
če kaj na licih ji nagaja,
parfum očara, je vabljiv,
vonj po rožah je mamljiv..

Nič od tega, iščem že drugod,
kjer so čokolade, kup dobrot,
lešnikove, tudi take z z rižem,
da prstov pet morda poližem...

Stala je ob materi. ter jokala
Veš mami, nič nisi mi kupila...
Saj te imam rada, vendar ne morem.
Nimam s čim, saj veš otrok....
Kaj nisi videla, kaj vse imajo.
Mami se pripogne jo objame...
Le kruh sem kupila ter rozine...
Doma bova pekli pecivo.

Kam naj grem,
kaj naj delam,
kam naj se izgubim,
da se od sebe oddaljim?

Vedno sem tu in tam,
odpiram in zapiram vrata.
Ogledalo me zrcali,
v njem iščem zenice,
ki so zunaj ostale.