Zdi se mi da se spuščam,
spuščam po strmini v neznano...
Spuščam se mimo preteklosti.
Ta izgine, na prebliske vidim sedanjost.
Toda sedanjost mi je nedosegljiva,
vedno znova in znova je preteklost...
ostaja kot senca, senca, ki sveti naprej
pred očmi mi poplesuje, se z menoj igra.

Igra ob potovanju skozi čas, s svetlobo...
Na trenutke jo želim ujeti, pa vendar...
Slike iz preteklosti sivijo, se spreminjajo
ostajajo okostnjaki, sedanjost jih oblači,
nadene jim lepih oblačil, v vseh barvah,
vendar ostajajo skeleti nepredvidljivega,
jaz pa jih odrivam proč ter hitim,
hitim skozi moj čas kot lastni jaz...

Na trenutke jih ni, pa se mi spet pojavijo..
čeprav mislim, da so na trenutke vabljivi,
vendar sivi, kot včerajšnji dan in noč po tem..
Morda bodo oživeli, ko ugledam svetlobo,
da zaplešejo v čas neskončnosti,
ob meni, z menoj, moj čas in kraj...